Kaj nam je ljubše – odkrito se vprašajmo!

Ko mi hočemo razumeti obnašanje in razmišljanje nemškega finančnega ministra Schaubleja v odnosu do Grčije, moramo najprej razumeti razmišljanje običajnega slovenskega človeka, našega soseda, s tem s katerim se vsako jutro, dan ali zvečer, srečujemo. Na to misel sem prišla, ko sem prebrala ‘post’ znanca.

Piše znanec v njem takole –  Je nekje zapisala Vesna V. Godina: “Je pa morda res, da bo treba še malce počakati, da se bo izstavil celoten račun slovenske samostojnosti. Politično je sicer že jasen, saj je finančni minister povedal, da smo pod prisilno upravo EU. Kaj to dejansko pomeni, ljudje še niso dojeli, to pa zato, ker mislijo, da gre pri slovenski krizi za začasno stanje, ki bo minilo. Sama vem, da ne gre za začasno stanje. Stanje ekonomskega, socialnega, političnega in moralnega razsula je nasprotno v marsičem dokončno in nepopravljivo. Ni na primer jasno, kako naj bi se popravile posledice slovenske dezindustrializacije. Ne vem, kako dolgo bo še trajala ta iluzija o prehodnem stanju oziroma iluzija, da nas je osamosvojitev odrešila česarkoli. Res je namreč nasprotno: če smo bili kdaj blizu zahodnim kapitalističnim družbam, je bilo to ob koncu socializma, zdaj se že petindvajset let od tega stanja oddaljujemo.”

Nekdo drug je na drugem mestu v komentarju zapisal: “Pri nas se ni nič oplemenitilo, hišo v mestu so starim staršem nacionalizirali, lekarno so kmalu zaprli in nastanili ljudi, ki do hiše niso imeli nobene ljubezni. Ko smo hišo po denacionalizaciji dobili nazaj, smo morali vse vseljence preplačati, da so pustili stanovanje naši družini, da danes lahko skrbimo za njo. Vanjo smo morali veliko vložiti denarja, ker je bila v razsulu.

Tudi tovarne se je samo izkoriščalo in od plače smo neprekinjeno odvajali denar za pomoč državi za gradnjo vrtcev, šol, zdravstvenih domov. Še pa še bi lahko naštevala. Bilo je tako dobro zato, da je bil ” folk ” tiho.”

Hotel sem najprej biti tiho, toda ta izpoved razjeda to osebo, jo zastruplja in določa njen odnos danes in tukaj! Zato sem le odgovoril: “To pa imaš povsem prav! Ni se moglo krasti dobička, imeli smo morje mladih športnikov, športnih klubov. Bile so štipendije, kadrovske in socialne, bila so plačana pripravništva za vse! Zaposlitve – brez problemov! Socialne službe so bile celo v večjih podjetjih! Intelektualci smo sicer bili izkoriščani, saj so bile plače največ 1 : 5, ampak smo to “izkoriščanje” sprejemali! In vsi, ki so bili zaposleni niso nikoli šli na CSD, RK ali Karitas! Domoljubje je takrat imelo domovinsko pravico, ne kot sedaj, ko bi jo radi vzpostavili z zakonom in petjem himne v DZ s strani poslancev!

Ja, kakšno jebeno življenje je bilo to! Ti pa tarnaš nad usodo neke hiše, za katero sploh ne veš na kakšen način je postala privatna lastnina! Bemti, kakšna krivica in uboga hiša. Moje simpatije za njo in pohvala, ker praviš kako lepo ste poskrbeli zanjo!”

Tako znanec o tem dialogu! In tudi sama menim, da je srž neoliberalistične zlagane etike ravno v tem, da smo iz spoštovanja medsebojnih odnosov prešli na čaščenje predmetov. Vsaj mene spominja ta transformacija na zgodbo v kateri je bil glavni akter Mojzes. Ko je šel v puščavo je pustil svoje ljudstvo za sabo, ki je dalo skozi hudo preizkušnjo pohoda iz Egiptovskega »suženjstva«, vendar je ostalo solidarno in človeško čuteče. Ko pa se je vrnil je naletel na kaj? Na čaščenje »zlatega teleta«. Podimo pošteni do sebe, zazrimo si v oči in si priznajmo – tudi mi smo v 25 letih postali malikovalci »zlatega teleta« in to na način majhnih korakov, leto za letom, vlado za vlado! In ponovila bom, dokler nekdo joka nad usodo hiše in razumevajoče kima nad usodo ljudi, nam ni pomoči!

Ker je znanec že navedel eno misel Vesne V Godina, naj sama dodam neko drugo, ki je prav tako ključna za razumevanje tega, kar se nam »dogaja«!

»Postsocializem je torej treba razumeti kot primer izrazite socialne diskontinuitete, ki je slovensko družbo nujno pahnila v vsestransko krizo. Antropologi vemo, da so družbene spremembe lahko uspešne samo takrat, ko so v kontinuiteti s tistim, kar je bilo pred tem. Karkoli pač je že bilo prej. Če se takšna kontinuiteta nasilno prekine, iz političnih ali kakršnihkoli drugih razlogov, potem v družbi vedno pride do krize. To sem trdila že takrat, ko je Slovenija še veljala za model uspešne tranzicijske države. Ko me je na primer Drnovšek leta 2002 vprašal, zakaj sem tako besna na njegovo politiko, sem mu povedala, da bo uvažanje zahodnih receptov in rešitev slovensko družbo pahnilo v vsestransko krizo. Ni razumel. Kar je logično, saj je bil ekonomist.”

Sama naj končam s kratko osvežitvijo Mojzesove vloge, ker boste v njej v bistvu našli odgovore na vprašanje, kaj storiti s takšnimi, ki se nikakor ne morejo »odlepiti« od čaščenja ‘zlatega teleta’! Odgovor je sicer krut, tudi star več kot 3.200 let, vendar učinkovit!

Torej, glede na Sveto pismo je Mojzesa po prečkanju Rdečega morja in vodenju Izralcev v puščavo, Bog poklical na goro Sinaj, včasih opisano kot goro Horeb, kjer je Mojzes prvič govoril z gorečim grmom, pasel drobnico svojega tasta Jetra in kasneje priklical vodo z udarjanjem palice ob skalo in usmerjal bitko z Amalekom.

Mojzes je ostal na gori 40 dni in noči. V tem obdobju je neposredno od Boga dobil deset zapovedi. Nato se je spustil z gore, da bi ljudstvu posredoval zapovedi. Ko je prišel do ljudstva, je videl, da greši zaradi čaščenja zlatega teleta. V hudi jezi je Mojzes zlomil plošči z zapovedmi in ukazal svojemu lastnemu plemenu (Levitom), da gre v tabor in ubije vsakega, vključno z družino in prijatelji, ki so sodelovali v čaščenju zlatega malika. Leviti so ubili okrog 3.000 ljudi, med njimi tudi otroke. Bog je kasneje ukazal Mojzesu, da napiše novi tabli, ki bosta nadomestili tisti, ki ju je Mojzes uničil, zato je ponovno šel na goro, za novo obdobje 40 dni in noči. Ko se je vrnil, je ljudstvu končno dal zapovedi.

V judovski tradiciji je Mojzes poimenovan zakonodajalec, ker je ljudstvu predal deset zapovedi. Kaj sta hotela Janša in Cerar postati naša zakonodajalca?

Mojses

Kaj nam je ljubše – odkrito se vprašajmo!

3 thoughts on “Kaj nam je ljubše – odkrito se vprašajmo!

  1. grominstrela pravi:

    Odkrito samospraševanje? Lepo se sliši.

    Nekaj poskusnih vprašanj:
    – So politiki, ki jih imamo padli z neba? Parlamentarci, ki so ves čas sprejemali škodljive zakone in jih še, so vedno znova in znova izvoljivi kljub temu, da se (skoraj) vsi zavedamo posledic njihovih odločitev.
    – kaj si misliti o zgodovinskem spominu volilcev, ki volijo stranke, ki se evidentno škodljivo ravnale ves čas svojega obstoja, pa naj si bodo v poziciji ali v opoziciji?
    – kako razumeti podatek, da je v Sloveniji skoraj 300.000 ljudi lačnih, politika in sistem, ki vse to dopuščata in omogačata, pa ostajata nespremenjena?
    – vse več in vse večkrat na površje napljavlja politike brez integritete, morale, s spornimi spričevali, spornim pedigrejem, spornimi povezavami…. mi pa še vedno iščemo vedno nove in nove pravičnike, osvoboditelje, voditelje….. namesto, da bi od tistih, ki jih volimo zahtevali ne več in ne manj kot pošteno in trdo delo, predvsem pošteno. Je ljudstvo retardirano ali samo skrajno naivno?
    – in nazadnje; kolikokrat moraš biti nalagan in ociganjen, da začneš razmišljati kaj in kje je šlo narobe? Je lakota pri tem motivator ali demotivator?
    – koliko bede in frustracij se mora nakopičiti, da dvignemo riti?
    – in kako ugotoviti in pravočasno vedeti, da potem, ko že dvignemo riti in zahtevamo spremembe, ne sledimo lažnim prerokom kot pred četrt stoletja, kot že ničkolikokrat prej?

    Kaj nam je ljubše, postati besna drhal, ki melje vse pred sabo – enkrat v desno, drugič v levo, – ali ostati apatična oportunistična mlakuža, ki ji je pomembno zgolj lastno preživetje? Saj ne drhal in ne brezvoljnost nista rešitev, ker vsak od njiju in oba skupaj nimata odgovorov, še vprašanj si ne postavljata.

    In kako to, da tisti, ki iščejo odgovore in rešitve, ki tarejo mnoge, niso niti slišani, niti razumljeni niti prisotni v narodovi zavesti čeprav imajo veliko za povedati?

    Razmislek o vladanju z nekoliko drugačnega zornega kota:
    Nekoč so nezrelemu vladarju, dokler mu ni bila priznana opravilna sposobnost vladanja, kot pomoč imenovali regenta, ki je, – do vladarjeve polnoletnosti, – vladal v njegovem imenu. Mnogi regenti so potem zavladali v svojem imenu.

    Kasneje so si (baje) pametni ljudje izmislili volitve. Z njimi naj bi namesto nedoletnih vladarjev in slabih regentov novi regenti, zdaj imenovani poslanci, pravičneje in bolj modro vladali namesto in v imenu nezrelega vladarja. Pa tudi ti, novodobni regenti praviloma vladajo zase in le navidezno v imenu svojega vladarja.
    In hitro periodično menjavanje regentov na oblasti smo napačno imenovali demokracija namesto regentstvo.

    in vprašanje:
    Je prišel čas, da vladar že zavlada sam, brez regentov? So regenti že postali odvečni? Je čas, da namesto regentstva dobimo demokracijo. Tisto, kar menimo, da že imamo?

    Regenti so prepričani, da še ni, da nikoli ne bo.

    Vladarja pa tako in tako nihče nič ne vpraša.

    Všeč mi je

  2. Odličen zapis in komentar

    “Civilizacija” na PABOO še vedno ostaja le na stopnji tehničnega razvoja in o kaki resni civiliziranosti prvega primata sploh ni mogoče govoriti (vojni in drugi zločini nad soljudmi). Kakršenkoli sistem si izmislimo – pa naj bo to deset zapovedi ali deset železniških vagonov raznih zakonov in predpisov, kolikor bi danes naneslo, če bi vse zapisali na A4 z 12mm velikimi črkami – torej katerikoli sistem .. prej ali slej vodje postanejo najhujši pokvarjenci, psihopati, ki v družbo vnašajo čisto ZLO. Čim več je predpisov in zakonodaje, lažje je zganjati lumparije pooblaščenim in posvečenim.

    Menim, da je to vprašanje evolucije in prvi primat enostavno še ni dosegel stopnje možganskega razvoja, da bi bil kos težki nalogi torej pravi “civilizirani družbi”. Bojim se pa, da v tem razvojnem obdobju, v katerem redke izjeme to, kar pišem tudi opažajo, ni pričakovati kakih bistvenih sprememb v delovanju možganov prvega primata – na žalost še dooolgo ne. Moj osebni račun kaže na kakih 500 let, če bi šlo vse po sreči. Toliko namreč kažejo raziskave v razvoju (volumna) možganov prvega primata, ki se potem časovno prekrivajo z resnimi družbenimi spremembami.

    Le upamo lahko, da ne bo prišlo do popolnega samouničenja zaradi sle po “zlatem teletu”. Mogoče pa samouničenje ne bi bilo napaka – kaj pa vem. marsikdaj se je iz pepela, krvi in ruševin porodilo tudi kaj dobrega.
    Morda prva civilizacija delfinov?
    :o)

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s