Pomembnejše ‘pomladi’ 20. in 21. stoletja!

Malo preveč razprav se vrsti ob zadnjem dogajanju, tudi pri nas, na temo beguncev in izgnancev. Lahko bi sicer sprejela vso mogočo argumentacijo, ki se pojavlja v mnogih spletnih dialogih, toda kaj, ko je neizmerno prežeta z ksenofobijo, nepoznavanjem zgodovinskih okvirov in preteklosti!

Zato sem naprej prebrala magistrsko delo dobrega znanca, napisano že 1987 leta, in ki je z izjemnim znanstvenim pristopom definiral v bistvu vsa relevantna polja terorizma. Verjetno, da je bilo delo res dobro narejeno, saj se ve zaenkrat le za en izvod njegovega magisterija, od osmih predpisanih, kje se nahaja. Vsi ostali so ‘čudežno’ izginili.

Skratka, do tega spoznanja sem prišla, ko sem njegovo nalogo primerjala z neko drugo, ki je izšla pred nekaj leti in kjer je njeno bistvo naslednje: »Opredelitev pojma terorizem je izjemno pestra in raznolika. Različni avtorji ga opredeljujejo različno in prav to je problem za težave pri spopadanju z njim. Posplošeno bi lahko rekli, da gre za organizirano skupino, ki z nezakonitimi nasilnimi dejanji ustrahuje širšo populacijo ali drugo (večjo) skupino ljudi za doseganje določenih političnih sprememb. Pojavlja se lahko v različnih oblikah, kot so izsiljevanje, atentati, ugrabitve, požigi, samorazstrelitve, sabotaže, ropi, napadi itd. Gre za doseganje političnih ciljev in pomeni neposredno poseganje v temeljne človekove pravice. Novejši terorizem, ki smo mu priča v 21. stoletju, je še bolj uničevalen in neizprosen kakor tisti, ki smo ga poznali v 20. stoletju. To pa prinaša zahteve in težnjo po čim bolj učinkovitem boju proti terorizmu.«

Moj znanec se je polja terorizma lotil na povsem drugem koncu, na obravnavi ‘politike s pozicije nasilja’ in še posebej z omembo znanih ‘Načinov destruktivnih delovanj’! Še posebej je že pred skoraj 30 leti obdelal dva pomembna atributa terorizma – političnost in nasilnost, ter ju umestil v interakcijsko polje javnosti. Njegova misel bi lahko tudi bila – »Ni terorizma brez javnosti«!. Šele vedenje, spoznanje o njem, terorizmu daje in omogoča njegovo osmislitev.

Čeprav je preučeval več kot 40 različnih definicij terorizma, mu ni ustrezala nobena v svoji osnovni biti in jasnosti. Zato se je njegova definicija terorizma glasila, da je »…terorizem družbeno politični pojav in izraz izkrivljenega družbenega pogleda družbenih skupin, posameznikov, predvsem pa držav, v uporabi nasilja v takšni obliki, da bi se dosegli iskani cilji (ekonomski, politični, vojni, nacionalno-etnični, verski), s sistematičnim povzročanjem strahu pri drugih subjektih (posameznikov, držav ter državnih in civilnih institucij)…«

Toda, terorizem nikoli in nikjer na svetu ‘ne pade kar z neba’. Šele z določene zgodovinske distance se zato lahko razumejo nekatera pretekla dogajanja in »priprave«, ki so se morale izvesti, da se je družbe pripeljalo do njih!

Danes je “uradna razlaga Pariške pomladi naslednja: ” Več kot 45 let pozneje se Evropa leta 1968 spominja kot zgodovinskega leta, ki je zapustilo dediščino za prihodnost, ki je še zmeraj prisotna. Praška pomlad je bila začetek obdobja politične liberalizacije na Čehoslovaškem pod vodstvom Aleksandra Dubčka, marca pa so se uprle tudi Poljske univerze ter zahtevale reforme in svobodo govora. Maja 1968 so v Franciji izbruhnili študentski protesti, ki so privedli do družbenih reform v številnih evropskih državah.” Zelo manipulativno stališče, vsaj po mojem mnenju!

Vsem je torej znano, da je bil Pariz maja 1989 prizorišče demonstracij, ki so pretresle Peto republiko. Nekdanja predsednica Evropskega parlamenta Nicole Fontaine je takrat živela v Latinski četrti. Rada se spominja: “Takrat sem imela 24 let, ravno sem končala študij na Institutu za politične vede in pričakovala rojstvo hčerke. Doživela sem več kot le gledalka v prvi vrsti, kajti v demonstracijah sem tudi sama sodelovala.”

Nicole Fontaine, danes še zmeraj poslanka v Evropskem parlamentu (EPP-ED), meni, da so revolucionarni in izvirni slogani jezili in še vedno jezijo mnoge predstavnike višjih družbenih slojev. Zlasti študentje so bili veseli, da so lahko provocirali francosko družbo, ki je bila v njihovih očeh anarhična in neznosna.

Evropski poslanec Daniel Cohn-Bendit (Zeleni), ki je bil v tistem obdobju študent, meni, da je treba leto 1968 končno pokopati. “To se je zgodilo nekoč. Neprestano ponavljanje razprave o letu 1968 nas ne bo pripeljalo nikamor. Oseminšestdeseto je spremenilo svet, če želite ali ne. Toda današnja družba je drugačna in zato potrebujemo drugačno razpravo.”

Po njegovem je leto 1968 zaznamovalo pomemben premik v evropski zgodovini, čeprav je imelo na obeh straneh železne zavese različne oblike in se je med različnimi državami z obeh strani močno razlikovalo. Te spremembe so imele pomembno vlogo pri oblikovanju današnje ponovno združene Evrope.

Pariške manifestacije 1968 so imele, odziv in odmev, tudi na drugi strani železne zavese. Na Češkoslovaškem sta praška pomlad in “socializem s človekovim obrazom” Alexandra Dubčka uspevala, dokler niso sovjetski tanki potlačili upanja na reformo.

Milan Horáček, danes nemški poslanec v EP, je leta 1968 pred sovjetsko invazijo pobegnil na zahod, v nemški Frankfurt. »Kot češkoslovaški politični begunci smo našli podporo pri tistih, ki jih je zavrnil tako kapitalizem kot komunizem,« pravi Horáček. »Bili pa smo manj navdušeni nad levičarskim idealizmom nekaterih aktivistov, saj smo na lastni koži občutili, kako socializem dejansko deluje.«

“V Nemčiji so dogodki leta 1968 sprožili razvoj, ki je danes popolnoma spremenljiv:  homoseksualec je denimo župan glavnega mesta, v Hamburgu se pogajajo zeleni in konservativci … Ti procesi imajo svoje korenine v dogodkih iz leta 1968. Glavne pogajalke so bile takrat ženske. Pred tem je bilo javno življenje veliko bolj konzervativno in takšnih stvari si takrat preprosto niso mogli niti predstavljati.”

V sosednji Poljski so spomladi leta 1968 študentje protestirali proti komunistični vladi ter zahtevali politične reforme in svobodo govora.

Glede razlike med dogodki leta 1968 na Poljskem in poznejšim gibanjem Solidarnost je  mnenje mnogih, da je bilo gibanje na Poljskem leta 1968 pobuda intelektualcev. Druge družbene skupine, denimo delavski razred, ga niso podpirale. Izkušnje, v glavnem negativne, iz tega leta so bile pozneje sicer prisotne tudi v aktivnostih Solidarnosti. Vendar pa je pomembno, da se je družba prebudila, kar je posledično privedlo tudi do padca sovjetskega sistema.

Bronisław Geremek, poljski zgodovinar in sedanji evropski poslanec (ALDE) recimo pravi, da je skupni imenovalec gibanj leta 1968 na zahodu – v Franciji, Nemčiji, Italiji in ZDA – in vzhodu Evrope težko najti. Obe strani sta se razlikovali v svojih značilnostih in ciljih, vendar pa so si vsa gibanja po njegovih besedah prizadevala za svobodo.

O Pariški pomladi v naši nekdanji državi,je več kot dovolj znanega. To velja tako za Slovenijo, Hrvaško kot tudi še predvsem za Srbijo. Omeniti le velja, da oblast ni šla na nož z demostranti, srbskim študemtom je spregovoril celo Tito.

Kot vidite, je navedeni mnogo relevantnih dejstev, še največ pa že skorajda na pravljično podobo, kako sta »demokracija in svoboda besede« dobesedno padli z neba. Nihče pa si ne upa zastaviti misli o vlogi v ozadju, finančni in drugi logistični! Znanec je že večkrat napisal, da je ravno pred začetkom ‘Pariške pomladi’ CIA okrepila financiranje mnogih organizacij, med drugim tudi Francoske komunistične partije. In to zelo prikrito, celo preko osmih različnih finančnih posrednikov.

Arabske pomladi so se pričele leta 2010. O njih več drugič, toda če se vzame kot podlaga že omenjeno magistrsko delo, se lahko hitro razbere, da obstaja zelo nevarna paralela, o »organizacijsko tehnični povezanosti« obeh pomladi!

Detail iz “Praške pomladi ’68”!