Meje nekih hotenj

Ne vem zakaj me je zaneslo v arhivo,  kjer sem našla nek moj članek, objavljen decembra 1994 v reviji “Delo in Kadri”! Najprej sem se zamislila, le kolikor  res dobrih misli je bilo pri mnogih piscih napisano v zadnjih dveh desetletjih. Koliko umestnih opozoril in predlogov nam je bilo predočenih. In kaj smo storili mi? V vsem tem naboru smo kot zakleto izbrali tisto najslabše in se tega oklenili kot pijanec plota ter nato sanjali o ‘sreči, ki bo prišla’. Pa ni. Vendar nikoli nismo priznali svoje zmote, celo zaslepljenosti. Zato sem sklenila, da obudim ‘od mrtvih’ ta moj tekst. Ne zato, ker bi bil kaj posebnega, ne zgolj zato da se ob njem zamislimo, koliko je sploh še aktualen in koliko se njegov duh najde tudi v našem času in v tem trenutku?

*                             *                             *

Zdi se mi, in v tem najbrž nisem edina, da je sedanji politični čas, čas milnih mehurčkov. To je čas privzete politične mogočnosti in pomembnosti, ki je le odsev, bleda senca dejanske moči, saj je utemeljena z neimetjem, lažnim bliščem in napuhom konvertiranih nekdanjih in novonastalih monopolov. Tako n.pr. berem o dolgu neke politične stranke, ki naj bi znašal že več kot milijon DEM, le kdo vlaga v njih. Poslušam prepire o tem, kdo bo največji lastnik slovenskih gozdov. Kot da se je pozabila osnovna skrb za duše. Vidim prerivanje enostrankarsko obarvanih “prepisovalskih podjetniških odojkov”, ki se gnetejo pri polnem koritu nekega ministrstva in kruleče razglašujejo ideologijo “podjetništva po ameriško”, ki naj bi odrešujoče prežela slovensko bit.

Leto 1994 smo torej “končali” na najboljši možen in demokratičen način, saj so nam bile kot predbožično darilo podarjene lokalne volitve. Da se sreča tega dolgo pričakovanega trenutka, ki nas je vznemirjala že vse od spomladi, ne bi prehitro končala, smo poskrbeli sami, in sicer tako, da je bil dokončen odgovor za več kot polovico odločitev o županskih zmagah znan šele v drugem krogu.

Sedaj, ko smo tako premišljujoč na pragu slovesa od starega leta, lahko bolj zbrano zremo nazaj, da vidimo, kaj se nam je, ni ali bi se lahko pripetilo. Torej, verjetno se bodo v tem z mano strinjali le najbolj pronicljivi opazovalci političnega življenja na slovenskem, menim, da so lokalne volitve nakazale bodoče dogajanje v slovenskem političnem prostoru, saj se nam je zgodila “druga liga” politikov. Nikakor pri tem nimam v mislih namenov zaničevanja ali omalovaževanja, saj verjamem v pravilo: boljši kakršen koli (tudi slab politik) kot sposoben in “dober” diktator. Preprosto uvidela sem, da so najsposobnejši in, recimo jim, naučinkovitejši slovenski velmožje še vedno zaposleni z “lastninsko tranzicijo”, ki je ta trenutek zanje neprimerno bolj zanimiva (dolgoročno koristnejša) kot pa volilni karusel.

In verjetno je prav tako! Če naj bo modrost političnih odločitev inspirirana z hotenjem samozavedlega gospodarstva, potem že imam raje to, da so bolj sposobni ljudje ostali na okopih bojev za razdelitev družbene lastnine, kot pa da bi bili bitko za svetniške in županske sedeže. Kajti, ko bo ta proces, torej lastninjenja končan, sem prepričana, da bo tudi naša država postala v svojem načinu delovanja in razmišljanja povsem normalen družbeni “lonec”. To bi naj veljalo tako za lobiranje, kot za interesno ekonomsko povezovanje pa tudi za diktiranje političnih ciljev, sklepanje trajnih ali začasnih zavezništev, kompromisov itd.

Nikoli si nisem mogla predstavljati tega da bi bilo mogoče doseči v družbi stanje najvišje racionalnosti in logičnosti. Kajti takšno stanje bi verjetno sesulo družbo samo vase, izgubila bi potrebo državne ‘nadpameti’. Pa vendar se tak družbeni perpeetuum mobile vsake toliko časa v “izvoljenih” posameznikih vseeno prebudi kot neka vizija, kot ideja, ki se jo servira množicam. Zakaj torej ne podleči takšnim iluzijam? Pred časom, smo se v teh iluzijah vsi lepo počutili, tudi tisti, ki so sedaj postali najhrabrejši borci za novo iz naslova krivic preteklosti. Kaj jim koristijo vse besede o njihovem zatiranju in trpljenju. Dovolj je, da  pogledamo, kaj posedujejo. Človek bi pomislil, da jim je to nekdo v “gnilem socializmu” na silo podtaknil, da bi še bolj trpeli in  da bi bili še večji mučeniki.

Vendar prepričana sem, da torej v tem našem svetu ni meja nekih hotenj. Vse je podrejeno le enemu cilju, kako čim več nagrabiti, kako čim več posedovati in pri tem zaigrati po možnosti še vlogo žrtve. Zatorej, ali bo leto 1995 kaj drugačnejše? Verjetno še ne! Vsak se bo moral po svoje pretolči skozi zimo naše povprečnosti, egoizma in zanikanja sposobnosti. Ostaja le upanje, da se bo proces odpiranja nadaljeval, in da bodo sveže sape kapitalskih odnosov prevetrile marsikateri monopol takšne ali drugačne barve. Ostaja pa tudi polnoč, dobre misli in želje, za nekatere šampanjec, za druge pa le postana kisla voda. Pa kaj bi se jezili, saj so vendar v obeh mehurčki!

wallstreet

Advertisements
Meje nekih hotenj

One thought on “Meje nekih hotenj

  1. Anonimnež pravi:

    Grabežljivci in amoralneži. Najbolj uspešna pasma ljudi vseh časov. Kaj moremo.
    Ampak najbolj trdoživi s(m)o naivneži. Nič jih/nas ne uniči, nič ne izuči. Verjamejo/mo, da “po novem letu boljše bo”.
    Še vedno v dobršnem delu zelo aktualen text.
    LP EB
    ali G&S

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s