Koliko ljudskosti je (še) v človeku?

Teroristični napad v Parizu je razgalil vso nemoč in bedo našega razumevanja, vseh pojmov, ki so tako ali drugače povezani z oboroženim nasiljem.

Najprej si poglejmo pojem »vojna«. Če že samo beremo komentarje na ‘fb’ lahko vidimo, da skoraj vsi razen redkih izjem menijo, da je to streljanje, metanje bomb, ekstremno oboroženo nasilje povezano z ubijanjem ljudi ipd. Kako grda zmota! Sploh če izhajamo iz dejstva, da so najbolj ‘čiste’ tiste vojne, ki so bile dobljene z kar najmanj izstreljenimi metki in najmanj žtrtvami. Zato tudi zelo obsojam vse tiste, ki se posmehujejo, naši osamosvojitveni vojni, češ da je bila ‘salonska’.

Kacin je kot gost,  ob svojstvu informacij, ki jih ima s sedeža NATO, v svojem TV nastopu večkrat uporabil izraz »Francija je v vojni s terorizmom«! Kot da ni bilo dovolj, da je to neumnost zinil leta 2001 Bush. Kako je človek lahko v ‘vojni’ s terorizmom, če pa je terorizem efekt – rezultat sprevrženosti z nasiljem, za doseganje političnih ciljev.

Pariška zgodba res sega v Sirijo, toda ne v čas Anvara el Asada, temveč že v obdobje njegovega očeta Hafeza el Asada, ki je odigral ključno vlogo v ustvarjanju Sirije, nastale kot velike in močne države, izrasle na filozofiji ‘panarabizma’ in aktivne podpornice neuvrščenosti.

V tem iskanju samega sebe je malo znano dejstvo, da je bila Sirija formalno celo skupna država z Egiptom. To je bilo obdobje vezano na entuziastični zanos osvobajanja arabskih državi in njihovega bega izpod kolonializma.

V tem obdobju, se je tudi spoštoval verski sekularizem in nekaj, kar bi lahko poimenovali kot ‘ multikulturnost’. Vse nastale države v tem območju, od Turčije, Sirije, Libanona, Iraka, Egipta, Libije, da navedem samo nekatere, so se zavedle svojih etničnih, verskih in drugih razlik in vzgajale pozitiven odnos do daljne večtisočletne zgodovine na tem prostoru. Koliko ljudi pa ve, da so vse tri monoteistične religije nastale v trikotniku Libanona, Iraka in Egipta, torej tam, kjer se je sedaj z botrstvom zadnjih izdihljajev kolonialnega zmaja ugnezdil Izrael.

Pomembno je spoznanje, da so te države bile prisiljene kombinirati državni tip vladavine tako, da so morale iskati kompromis med demokratičnim ustrojem zahoda, predvsem Velike Britanije in Francije, ki sta bili duhovni ‘mentorici’ nastanka teh držav.

Toda, če je bil v začetku prejšnjega stoletja zanemarljiv vpliv ‘petrodolarjev’ in tudi ni bila prisotna dominantnost predvsem tistih držav, ki niso šla v to transformacijo, kot so se jih pridružile predvsem Sirija, Libanon, tudi Egipt in Irak, se je z pojavom dejavnika ‘nafte’ vse spremenilo.

Kot roparska sila se je pojavil nov dejavnik ZDA, ki pa ga ni gnal interes za nadaljevanjem razvoja demokracije in krepitve državnosti v tem delu sveta. Ne, njegov temeljni interes je bil roparski, zato ni čudno,da so se ZDA naslonile na najbolj nazadnjaške politične sisteme v tem delu sveta. Hkrati pa so vplivale na to, da so se druge države, kot pa je na primer Turčija, pa so pričele oddaljevati s poti razvoja kot jo je začrtal Ataturk. Po tej poti gre sedaj tudi Egipt.

Sinteza spoznanj o nafti, kot novem dejavniku, bogastvu, ki je z njo pomembno vplival na moč predvsem reakcionarnih držav, sta pokazali, da je bil z vstopom novega igralca, to je ZDA, naenkrat onemogočen razvoj v smeri politične emancipacije teh držav, v njihovi resnični rasti za dobrobit državljanov. Naj samo omenim Libijo, Sirijo in Irak in njihove rešitve na področju izobraževanja, zdravstva in sociale.

Čeprav so ZDA vseskozi imele na ustih ‘demokracijo. Človekove pravice in svoboščine’, pa so vsa dejstva govorila, da gre zgolj za ‘imperialistični ropanje’, ki ga izvajajo svetovne korporacije ob asistenci ZDA, da če zadeve ne stečejo zlepa, so dovoljena vsa nasilna sredstva. Kajti logika je jasna, razno razni Gadafiji, Asadi, Husseiniji, nikoli niso pristajali na krajo korporacij, in vsiljevanje političnega sistema, ki je krepil ravno korporacijsko moč.

Torej, vrnimo se k ‘terorizmu’ kot naši temi. Terorizem je zgolj instrument, ni vojna. Danes za dejanje akta terorizma v tem trenutku ne rabiš izstreliti niti enega metka, vreči niti ene bombe. Danes je dovolj,da imaš predplačniški telefon s katerega pokličeš (pa še izbiraš lahko) medije, policijo ali neposredno v objekt, ki mu groziš. Namen je dosežen, strah je povzročen, posledice so nastale.

Kacin pa bi terorizem preganjal z orožjem – torej to je pač pogled NATO!

Afrisko-evropsko-azijski del sveta

Koliko ljudskosti je (še) v človeku?

Pomembnejše ‘pomladi’ 20. in 21. stoletja!

Malo preveč razprav se vrsti ob zadnjem dogajanju, tudi pri nas, na temo beguncev in izgnancev. Lahko bi sicer sprejela vso mogočo argumentacijo, ki se pojavlja v mnogih spletnih dialogih, toda kaj, ko je neizmerno prežeta z ksenofobijo, nepoznavanjem zgodovinskih okvirov in preteklosti!

Zato sem naprej prebrala magistrsko delo dobrega znanca, napisano že 1987 leta, in ki je z izjemnim znanstvenim pristopom definiral v bistvu vsa relevantna polja terorizma. Verjetno, da je bilo delo res dobro narejeno, saj se ve zaenkrat le za en izvod njegovega magisterija, od osmih predpisanih, kje se nahaja. Vsi ostali so ‘čudežno’ izginili.

Skratka, do tega spoznanja sem prišla, ko sem njegovo nalogo primerjala z neko drugo, ki je izšla pred nekaj leti in kjer je njeno bistvo naslednje: »Opredelitev pojma terorizem je izjemno pestra in raznolika. Različni avtorji ga opredeljujejo različno in prav to je problem za težave pri spopadanju z njim. Posplošeno bi lahko rekli, da gre za organizirano skupino, ki z nezakonitimi nasilnimi dejanji ustrahuje širšo populacijo ali drugo (večjo) skupino ljudi za doseganje določenih političnih sprememb. Pojavlja se lahko v različnih oblikah, kot so izsiljevanje, atentati, ugrabitve, požigi, samorazstrelitve, sabotaže, ropi, napadi itd. Gre za doseganje političnih ciljev in pomeni neposredno poseganje v temeljne človekove pravice. Novejši terorizem, ki smo mu priča v 21. stoletju, je še bolj uničevalen in neizprosen kakor tisti, ki smo ga poznali v 20. stoletju. To pa prinaša zahteve in težnjo po čim bolj učinkovitem boju proti terorizmu.«

Moj znanec se je polja terorizma lotil na povsem drugem koncu, na obravnavi ‘politike s pozicije nasilja’ in še posebej z omembo znanih ‘Načinov destruktivnih delovanj’! Še posebej je že pred skoraj 30 leti obdelal dva pomembna atributa terorizma – političnost in nasilnost, ter ju umestil v interakcijsko polje javnosti. Njegova misel bi lahko tudi bila – »Ni terorizma brez javnosti«!. Šele vedenje, spoznanje o njem, terorizmu daje in omogoča njegovo osmislitev.

Čeprav je preučeval več kot 40 različnih definicij terorizma, mu ni ustrezala nobena v svoji osnovni biti in jasnosti. Zato se je njegova definicija terorizma glasila, da je »…terorizem družbeno politični pojav in izraz izkrivljenega družbenega pogleda družbenih skupin, posameznikov, predvsem pa držav, v uporabi nasilja v takšni obliki, da bi se dosegli iskani cilji (ekonomski, politični, vojni, nacionalno-etnični, verski), s sistematičnim povzročanjem strahu pri drugih subjektih (posameznikov, držav ter državnih in civilnih institucij)…«

Toda, terorizem nikoli in nikjer na svetu ‘ne pade kar z neba’. Šele z določene zgodovinske distance se zato lahko razumejo nekatera pretekla dogajanja in »priprave«, ki so se morale izvesti, da se je družbe pripeljalo do njih!

Danes je “uradna razlaga Pariške pomladi naslednja: ” Več kot 45 let pozneje se Evropa leta 1968 spominja kot zgodovinskega leta, ki je zapustilo dediščino za prihodnost, ki je še zmeraj prisotna. Praška pomlad je bila začetek obdobja politične liberalizacije na Čehoslovaškem pod vodstvom Aleksandra Dubčka, marca pa so se uprle tudi Poljske univerze ter zahtevale reforme in svobodo govora. Maja 1968 so v Franciji izbruhnili študentski protesti, ki so privedli do družbenih reform v številnih evropskih državah.” Zelo manipulativno stališče, vsaj po mojem mnenju!

Vsem je torej znano, da je bil Pariz maja 1989 prizorišče demonstracij, ki so pretresle Peto republiko. Nekdanja predsednica Evropskega parlamenta Nicole Fontaine je takrat živela v Latinski četrti. Rada se spominja: “Takrat sem imela 24 let, ravno sem končala študij na Institutu za politične vede in pričakovala rojstvo hčerke. Doživela sem več kot le gledalka v prvi vrsti, kajti v demonstracijah sem tudi sama sodelovala.”

Nicole Fontaine, danes še zmeraj poslanka v Evropskem parlamentu (EPP-ED), meni, da so revolucionarni in izvirni slogani jezili in še vedno jezijo mnoge predstavnike višjih družbenih slojev. Zlasti študentje so bili veseli, da so lahko provocirali francosko družbo, ki je bila v njihovih očeh anarhična in neznosna.

Evropski poslanec Daniel Cohn-Bendit (Zeleni), ki je bil v tistem obdobju študent, meni, da je treba leto 1968 končno pokopati. “To se je zgodilo nekoč. Neprestano ponavljanje razprave o letu 1968 nas ne bo pripeljalo nikamor. Oseminšestdeseto je spremenilo svet, če želite ali ne. Toda današnja družba je drugačna in zato potrebujemo drugačno razpravo.”

Po njegovem je leto 1968 zaznamovalo pomemben premik v evropski zgodovini, čeprav je imelo na obeh straneh železne zavese različne oblike in se je med različnimi državami z obeh strani močno razlikovalo. Te spremembe so imele pomembno vlogo pri oblikovanju današnje ponovno združene Evrope.

Pariške manifestacije 1968 so imele, odziv in odmev, tudi na drugi strani železne zavese. Na Češkoslovaškem sta praška pomlad in “socializem s človekovim obrazom” Alexandra Dubčka uspevala, dokler niso sovjetski tanki potlačili upanja na reformo.

Milan Horáček, danes nemški poslanec v EP, je leta 1968 pred sovjetsko invazijo pobegnil na zahod, v nemški Frankfurt. »Kot češkoslovaški politični begunci smo našli podporo pri tistih, ki jih je zavrnil tako kapitalizem kot komunizem,« pravi Horáček. »Bili pa smo manj navdušeni nad levičarskim idealizmom nekaterih aktivistov, saj smo na lastni koži občutili, kako socializem dejansko deluje.«

“V Nemčiji so dogodki leta 1968 sprožili razvoj, ki je danes popolnoma spremenljiv:  homoseksualec je denimo župan glavnega mesta, v Hamburgu se pogajajo zeleni in konservativci … Ti procesi imajo svoje korenine v dogodkih iz leta 1968. Glavne pogajalke so bile takrat ženske. Pred tem je bilo javno življenje veliko bolj konzervativno in takšnih stvari si takrat preprosto niso mogli niti predstavljati.”

V sosednji Poljski so spomladi leta 1968 študentje protestirali proti komunistični vladi ter zahtevali politične reforme in svobodo govora.

Glede razlike med dogodki leta 1968 na Poljskem in poznejšim gibanjem Solidarnost je  mnenje mnogih, da je bilo gibanje na Poljskem leta 1968 pobuda intelektualcev. Druge družbene skupine, denimo delavski razred, ga niso podpirale. Izkušnje, v glavnem negativne, iz tega leta so bile pozneje sicer prisotne tudi v aktivnostih Solidarnosti. Vendar pa je pomembno, da se je družba prebudila, kar je posledično privedlo tudi do padca sovjetskega sistema.

Bronisław Geremek, poljski zgodovinar in sedanji evropski poslanec (ALDE) recimo pravi, da je skupni imenovalec gibanj leta 1968 na zahodu – v Franciji, Nemčiji, Italiji in ZDA – in vzhodu Evrope težko najti. Obe strani sta se razlikovali v svojih značilnostih in ciljih, vendar pa so si vsa gibanja po njegovih besedah prizadevala za svobodo.

O Pariški pomladi v naši nekdanji državi,je več kot dovolj znanega. To velja tako za Slovenijo, Hrvaško kot tudi še predvsem za Srbijo. Omeniti le velja, da oblast ni šla na nož z demostranti, srbskim študemtom je spregovoril celo Tito.

Kot vidite, je navedeni mnogo relevantnih dejstev, še največ pa že skorajda na pravljično podobo, kako sta »demokracija in svoboda besede« dobesedno padli z neba. Nihče pa si ne upa zastaviti misli o vlogi v ozadju, finančni in drugi logistični! Znanec je že večkrat napisal, da je ravno pred začetkom ‘Pariške pomladi’ CIA okrepila financiranje mnogih organizacij, med drugim tudi Francoske komunistične partije. In to zelo prikrito, celo preko osmih različnih finančnih posrednikov.

Arabske pomladi so se pričele leta 2010. O njih več drugič, toda če se vzame kot podlaga že omenjeno magistrsko delo, se lahko hitro razbere, da obstaja zelo nevarna paralela, o »organizacijsko tehnični povezanosti« obeh pomladi!

Praga 21_08_68

Detail iz “Praške pomladi ’68”!

Pomembnejše ‘pomladi’ 20. in 21. stoletja!

Morje kapitalizma in … Slovenija kot ‘otok pravičnosti’!

Priznajmo si, zabluzili smo! Krepko smo zabluzili in sedaj se ne moremo rešiti iz tega močvirja, ki se je razvijalo zadnjih 25 let in nas vse bolj vsrkava vase. Tudi zato, ker so nam po glavi skakali razni ‘Janšeti in Jankoviči’, kot liki iz pravljice ‘Janko in Metka’. Človek bi še nehote pomislil, da nas *ebe vse, kar je na J!

Vendar tega nismo hoteli. Nekje v sebi smo pred dvema desetletjema in pol sanjali – OK, naj bo okrog nas morje kapitalizma,vendar mi ne bomo na splavu, ki ga tokovi nosijo sem ter tja. Mi bomo na čolni, vsaj na vesla! Potem pa naj se kar občasno pojavi še kakšna večja ladja, katere valovi nam bodo dodatno pretili, da nas zalijejo. Mi se jim bomo izognili

Naša startna pozicija je bila več kot odlična, saj nismo bili obremenjeni niti s privatno lastnino, niti z državno lastnino. Družbena lastnina je bila še najbližje pojmu, ki ga je zastavil Hegel, ko je privatno lastnino videl kot privatno imovino! Po Heglu imovina (imetje) izhaja iz tega, da se sebičnost preobrazi v prispevek (poslanstvo), da se dosega odgovornost za zadovoljitev potreb vseh, ne samo “lastnikov”.

Zato je naša odločitev pred 20 leti za takšno lastniško preobrazbo družbene lastnine pozabila na to, da bi morali iskati lastnike, kot imetnike in ne lastnike kot pravno definirane privilegirance prisvajanja dobrin.

Torej, če smo že pristali na to, da se potopimo v morje kapitalizma, zakaj za božjo voljo smo si potem izbrali splav namesto vsaj čolna na vesla. Ali še bolj predrzno in skorajda ‘nacionalistično’! Zakaj si nismo postavili svojega ‘otoka’, tako kot Švicarji na primer. Več kot 600 let njihova čer že štrli iz evropskega in svetovnega kapitalističnega morja in vsemu kljubuje ter je kos.

Naš ‘otok pravičnosti’ je sedaj bolj kot kdajkoli oddaljen od te resničnosti. Ko me pod blogi zmerjajo raznorazni pripadniki kultov, takšnih in drugačnih, se jim večina ostalih, tudi razumnikov, le nasmehne. Meni ni do smeha, kajti dokler obstajajo takšni gorečneži, ki dnevno delijo nasvete, obljube in sploh pametujejo, je vse razmišljanje, kako in kam splezati na suho skoraj zaman. Njihovo geslo je po svoje tudi žalostno. Kričijo namreč »Ja, utopili se bomo, vendar pomembno je le to, kdo bo zadnji!« Krasna logika!

Fotografija0387

Morje kapitalizma in … Slovenija kot ‘otok pravičnosti’!

Škof Zore in vsi njegovi ‘šmarni’!

Nadškof Zore nas je počastil s svojim intervjujem v nedeljo, dan po največjem katoliškem cerkvenem prazniku in nam prenesel pomembno sporočilo! – »Spoznati in sprejeti moramo resnico«! Ker se ne spodobi, da bi sama polemizirala z njim, pa naj služi ta zapis le temu, da bo mogoče vsaj kogar spomnil. Da govoriti o »resnici« v RKC, pravzaprav ni korektno, ker preveč stvari temelji na dogmah. Kaj pa so one, pa se tudi dobro ve. Poleg Božica, nas sedaj čakata še dva Marijina praznika, preživeli pa smo že enega.

Maríjino vnebovzétje (tudi véliki šmáren, vélika máša,  vélika gospójnica) je praznik, ki ga katoliški inpravoslavni kristjani obhajajo 15. avgusta. Marijino vnebovzetje je eden izmed največjih krščanskih praznikov in so ga slavili že v apostolskih časih. Na ta dan se kristjani spominjajo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa.

Leta 1950 je papež proglasil versko resnico: »Ko je Brezmadežna Mati Božja, večna Devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.« Ta dogma velja v Rimskokatoliški cerkvi, vendar pa je bila vera v Marijino vnebovzetje zelo razširjena že prej in to tudi v številnih drugih krščanskih cerkvah. Tudi v pravoslavnih cerkvah verjamejo, da je bilo Marijino telo po smrti čudežno prenešeno v nebesa, in 15. avgusta praznujejo ustrezni praznik. Ta praznik se imenuje v srbski pravoslavni cerkvi Velika gospojina, v številnih drugih pravoslavnih cerkvah pa Marijino zaspanje (npr. rusko: Успение Богородицы). V tistih pravoslavnih cerkvah, kjer še uporabljajo julijanski koledar, je ta praznik seveda na 15. avgust po njihovem koledarju (28. avgusta po našem – gregorijanskem koledarju).

Torej, letos nas čakata še Praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, ki ga praznuje katoliška Cerkev 8. decembra – točno devet mesecev pred 8. septembrom, ki je predtem drugi pomemben praznik, saj predstavlja obletnico Marijinega rojstva.

Marijino brezmadežno spočetje je rimskokatoliška verska resnica in dogma, ki pravi, da je bila Jezusova mati Marija že od svojega spočetja obvarovana izvirnega greha in osebnega greha. Temu dogodku Rimskokatoliška cerkev posveča tudi praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, ki ga praznuje 8. decembra.

Izraz Marijino brezmadežno spočetje včasih ljudje napačno razumejo in mislijo, da gre za to, da je bil Jezus v Mariji spočet brezmadežno – brez Marijinega stika z moškim. Pri Marijinem spočetju gre v resnici za trenutek, ko je bila Marija spočeta kot zarodek v telesu svoje matere. (Jezus po krščanskem verovanju sploh ni bil spočet v pravem pomenu besede, pač pa je obstajal že od začetka sveta v duhovni podobi, potem pa se je v Mariji zgolj utelesil.)

Dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju je razglasil papež Pij IX. dne 8. decembra 1854 v okrožnici Ineffabilis Deus:

Izjavljamo, oznanjamo in določamo: da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podelil vsemogočni Bog glede na zasluženje Kristusa Jezusa, Zveličarja človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.

Pri razglasitvi te dogme je papež prvič uporabil papeško nezmotljivost. Dogma ni pomenila novosti v katoliškem verovanju, pač pa samo potrditev prepričanja, ki je bilo zelo razširjeno že prej, saj je praznik brezmadežnega spočetja razglasil že papež Sikst IV. leta 1476. Pravoslavni kristjani praznujejo praznik Marijinega spočetja 9. decembra po pravoslavnem koledarju (tisti, ki uporabljajo še stari koledar, pa 22. decembra).

Dogma je tesno povezana s katoliškim razumevanjem izvirnega greha. Po prepričanju Rimskokatoliške Cerkve se greh Adama in Eve prenaša na vsakega novospočetega otroka in to na dva načina: (1) kot posledice greha prastaršev (bolezni, trpljenje in nagnjenost h grehu) in (2) kot stanje grešnosti že takoj ob spočetju. Po katoliškem verovanju so torej vsi otroci od trenutka svojega spočetja naprej omadeževani z grešnostjo in prikrajšani za posvečujočo Božjo milost – in to dokler jih ne očisti zakrament krsta. Omenjena dogma torej uči, da je bila Marija edina od vseh ljudi, ki ob spočetju ni bila grešna, pač pa je bila že od prvega trenutka svojega obstoja milosti polna (ni pa bila obvarovana posledic izvirnega greha – za to, da je celo življenje ostala brez greha, si je morala prizadevati in se odločiti za sodelovanje z Bogom, kar je izpovedala z besedami: »Glej dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi.«).

Pravoslavni kristjani in večina protestantov ima precej drugačen pogled na izvirni greh – verujejo namreč, da se na otroke prenašajo samo posledice izvirnega greha (trpljenje, bolezen, nagnjenost h grehu) ne pa tudi stanje grešnosti. Po njihovem prepričanju se vsi otroci rodijo brez greha (polni Božje milosti) in v tem pogledu se jim Marija ne zdi nobena izjema, zato dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju zavračajo kot nepotrebno.

Bistvo Marijine brezgrešnosti vidijo pravoslavci (in protestanti) v dejstvu, da se je Marija odločila za sodelovanje z Bogom in ostala celo življenja brez greha.

Nekateri pravoslavni kristjani trdijo, da pravoslavne Cerkve ne priznavajo dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. S tem nočejo reči, da je bila Marija spočeta grešna, pač pa gre predvsem za nerazumevanje ali nepoznavanje katoliškega pogleda na izvirni greh. Ti pravoslavni verniki preprosto mislijo, da »obvarovanost izvirnega greha« pomeni, da Marija sploh ni nikoli čutila nobenih posledic izvirnega greha (to bi bil pravoslavni pomen te besedne zveze), česar pa katoliška dogma ne trdi.

Nadškofa Zoreta čakajo torej še številne priložnosti, da nas spomni na priložnost »sprejetja resnice«!

Čudna vojska

/nekateri povzetki tudi po Wikipediji/

Škof Zore in vsi njegovi ‘šmarni’!

Kaj se bomo premaknili ali se ne bomo?

Pred sabo imam zelo stari blog znanca, ki nam je predstavil Srečka Kosovela, v popolnoma novi luči. Seveda gre zahvala izdajateljem majhne knjižice z le nekaj manj kot 80 stranmi, izšli v Zbirki Sanje, 5.555 izvodov in z naslovom PRAVICA.

Melanholija v rdečem

Brala sem in brala in zajemala sapo. Sklenila sem, da jo bom poslej vedno nosila s sabo. Tudi če bom kje šla na kavo, jo bom imela na mizi. In če me boste videli in srečali, mene ali moje prijatelje, izmenjajte besedo z mano, misli in dajmo skupaj dosanjati Kosovelove sanje.

Ali nas je dovolj v hlačah ali krilih, da nadaljujemo proces povezovanja levih strank, ki lahko končno preraste v sodobno levo orientirano politično stranko. V tej knjižici so pravzaprav vsa vprašanja, na katera mora odgovoriti sleherna politična združba. Zato skupaj preberimo vsaj to Kosovelovo pesem:

Najbolje, da bi izdali vladni pristaši
katekizem, kakšen mora človek biti,
če hoče biti državotvoren.

Dalje je najbolje, da kar zaustavijo tek
zgodovine, da preprečijo razvoj in diferenciacijo
ter da prepovedo sociologijo, ki se je razvila
že do popolnoma novega pojmovanja človeške
družbe in ki ji je človek kot tak osrednje jedro.
Dalje je najbolje, da prepovedo vsako
naprednost, ki prekaša njihovo »naprednost«,
sploh najbolje, da prepovedo še misliti.

S tem se pričneta zlata doba in mir v deželi,
pod geslom naprednosti seveda!

Lahko, da ne bomo uspešni, lahko, da ne bo nič iz tega! Vendar je tudi na to že v eni od svojih pesmi opozoril mladenič, ki je dozorel in pregorel že z 22 leti:
Dejstvo je, da zastoj naše družbe izvira iz njenih
bistvenih kali: obnemoglosti, hlapčevstva in brezciljnosti.

In se vprašajmo, ali smo onemogli, ali smo hlapčevski, ali smo brezciljni? Raje vsi skupaj prisezimo in vsak zase to, kar so tudi njegove besede:

A mi se bomo borili.
V nas je vera. Vera v zmago pravice.
Ta pravica nam je sveta.
Sveta ker je Pravica edini pogoj
človeškega življenja.

Povežimo se, stopimo na svetlo, v luč. Prepoznajmo se, brez velikih besed le s to drobno knjižico v rokah in pred nami! Ali lahko kaj izgubimo? Ne!

Kaj se bomo premaknili ali se ne bomo?

Nezrela demokracija

Ob današnjem »prazniku sva imela z Amselom majhno izmenjavo mnenj in ker je povedal marsikaj zanimivega, se mi zdi prav, dokler je še sveže, da tudi drugi kakšno rečete na te zadeve in da izmenjamo stališča, kot smo jih vsaj nekateri že do sedaj.

Osnovna teza Amsela je, da smo kljub 25 preživetim letom, zelo oddaljeni od zrele demokracije. Ne samo zgolj v smislu etičnih in moralnih standardov, temveč tudi v razumevanju in spoštovanju temeljnih demokratičnih pravil, ki določajo standarde političnega delovanja. Tako meni, kot Amselu so te zadeve jasne, ne rabiva odpreti nobenih knjig, navodil in podobno. Tu velja le dvoje, ali veš ali pa ne veš.

Prva zanimiva tema je bila, kaj je v državi predvsem politično in kaj predvsem strokovno. Že ta razmejitev pove, da ni mogoče popolnoma ločiti političnega od strokovnega. Zato najprej k političnemu. Politični položaji so vsekakor poslanci Državnega zbora in državnega sveta, potem vlada z predsednico in vsemi ministri. Skupino političnih kadrov zaključujejo še vsi državni sekretarji (v vladi in na ministrstvih) in vodja kabineta ministra. Torej to so politični položaji. Zato spraševanje, kaj se nam dogaja ob takšni ‘poplavi’ akademskih nazivov v politiki, sploh ni pravo. Izobrazba preprosto ne zagotavlja političnega instinkta!

Strokovno področje obsega predvsem uradniške položaje, od ranga višjih sekretarjev pa navzdol. To je klasifikacija glede na uradniško hierarhijo. Glede na področje pa so generalni direktorji direktoratov, zavodov v sestavi, vodje sektorjev, služb in tako naprej. V vse naše dokumente smo zapisali, da so to strokovni položaji, zato tudi zasedba poteka preko komisije Uradniškega sveta. In še nekaj smo zapisali, postopek dela na pripravi posameznih politik.

Tukaj se srečamo predvsem z vlogo generalnih direktorjev direktoratov. Vsak misli, da so oni politiki, že mogoče v tej državi, vendar po nobenem pravilu to ne bi smeli biti. Generalni direktorji »polisymakerji« so torej snovalci načrtov za uresničitev politik. Angleščina lepo razmejuje med »polisy« in »politics«, slovenščina pač ne. Vse bolj sem prepričana, da nam takšno zamegljevanje le koristi, ker potem lahko zmerjaš slehernega, ki je vodil nek direktorat, da je politik. Od tu pa je le še pol koraka do politikanta in še pol koraka do lopova.

Da je ta del nezrelosti naše demokracije njena huda cokla, kaj cokla, bergla, verjetno ni potrebno še bolj dokazovati. Sedaj pa nastopi tisto, na kar je Amsel posebej opozoril, na konflikt med političnim in strokovnim. Kako se ta sploh pojavlja in zakaj pride do njega. Razlog je preprost – v splošnem so vsi politični statusi v državi, glede družbene moči višji kot strokovni položaji. S tem ni nič narobe, če bi se pri tem držali svojega polja družbene odgovornosti, to je poenostavljeno povedano strankarskih koncepcij in političnih doktrin. Strategije so namreč domena in zgolj domena stroke.

Zato, kdor spremlja razprave raznih odborov in tudi sej zbora samega, če je vsaj malo normalen, se mora prijeti za glavo, ko vidi kako se v svojih razpravah poslanci zaplezajo v vprašanja strategij. Zadnjič toliko da nisem na enem odboru poslušala razprave o tem kako se prižge motorka za rezanje lesa. Vrste poslancev, ki v tem »talanju« pameti, pa raje ne bom omenjala.

Nekdo bo zamahnil z roko, češ saj to sploh ni pomembno. Pa je, še kako je. Amsel se je o teh pojavih in še o vrsti drugih slikovito izrazil da se mu včasih zdi, kot da smo si tudi mi omislili voz demokracije za naše potovanje v svetlo prihodnost, le da imamo namesto okroglih koles, kvadrataste!

Kot vidite, je ostal odprta vrsta vprašanj, recimo kaj je temeljni problem “nezrele demokracije” ali njene politične oz. strokovne dimenzije. Potem, kaj nas vodi, da že zapisana pravila, tako politična, predvsem pa strokovna, svojevoljno, v bistvu politikantsko razlagamo. Zakaj so v tej bitki odpovedale druge družbene institucije, tudi cerkev. In še zadnje vprašanje – Kam je izginila civilna družba in v katerem polju bi se morala primarno organizirati?

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Nezrela demokracija

Lahkotnost misli na globalizacijo!

Danes sanjati o globalizaciji sveta čez 50-60 let je podobno, kot če bi vas nekdo prepričeval, da se bližamo novi rešitvi za atomsko strukturo sveta. Ne bo več protonov in elektronov, vse bo to zlito v en velik »globalni« delec. Tudi to se lahko zgodi, vendar v kemiji se vsaj ve, kaj se potem zgodi. Mi pa živimo v iluziji, da so družbe in svet kot celota, imune pred tem!

Tudi če se človek ne strinja vedno z tistimi, ki nam danes preko ekranov vsiljujejo »vse modrosti tega sveta«, predvsem novinarji, njihovimi izbranimi gosti, pogledi in zaključki, ki jih na koncu oddaja posredujejo, me njihovo delo na nek način prisili, da se o izbrani temi tudi sama opredeljujem, primerjam njihove vire in argumente z mojimi. Skratka, nimam možganov na paši.

Torej danes se celo ob temah o privatizaciji pojavljajo diskusije, ki so v znamenju razprav o »begu možganov« v tujino. Gosti so bili v studiu, pa tudi preko video konferenc, telefonskih povezav in podobno v tujini. Še vedno se spominjam predvsem izjave nekega računalniškega strokovnjaka, ki sedaj živi in dela v ZDA in njegovega pogleda, »da je ves svet v procesu neke velike globalizacije in da bo ves svet čez 50-60 let skoraj v celoti povezan!«

Presenetila me je njegova hrabrost, tako lahkotne napovedi globalizacije in moram reči, da čeprav je on lahko vrhunski informacijski um, o politoloških in ekonomskih temah na njegovem mestu ne bi tako lahkotno razpredal. O tem razmišljam predvsem zato, ker v takšnem pogledu in pristopu še zdaleč ni osamljen. Danes izrek »o globalizacijski vasi« postaja že mantra s katero se ideološko utemeljuje neoliberalizem, ki pa glej ga zlomka, sam v globalizacijo sploh ne verjame.

O tem je precej napisanega v Doktrini šoka, Naomi Klein, spomnila bi le na to, da je ona te procese najbolj opisala v Latinski Ameriki v začetku 70 let prejšnjega stoletja, Reagan je to doktrino 1980 prenesel v evropsko azijski del (Sovjetska zveza) pod paradigmo treh košaric – tretja, torej zadnja so bile človekove pravice. Kaj kdor koli resnično meni, da je Reaganu šlo za človekove pravice v Sovjetski zvezi.

Ne, to je bil le instrument s katerim se je v imenu globalizacije človekovih pravic, doseglo, da je Sovjetska zveza razletela, najprej preko Skupnosti neodvisni držav, na prafaktorje, ki so potem omogočali doseganje parcialnih, pa vseeno strateških ciljev, energenti (nafta in plin), prodaja orožja, strateške surovine, strateške pozicije ipd.

Vrnimo se nazaj k temi »globalizacijskega procesa«. Ta trenutek v svetu še niso izpete vse forme nacionalnih držav, kaj šele njihove vsebine. In kot velja pravilo za vesolje, da se razteza in krči, enako velja za družbene odnose na zemlji. Paradoks je v tem, da je globalizacija enaka – zamislite – krčenju vesolja. Ta trenutek je neoliberalizem v svojem zmagovitem pohodu, zato ni v njegovem interesu, da se odstranijo vse ovire med posameznimi državnimi ekonomijami, ki omogočajo povzročanje konfliktov, prenose kapitala, in definiranje različnih prednostnih gospodarskih področjih na geografsko zaokroženih področjih.

Zato le ne pozabimo! Neoliberalizem koristi pojem globalizacije zgolj za razbijanje nacionalnih držav in omogočanje prodiranja svojih ekonomskih lovk v tista ključna področja nacionalnih ekonomij, ki jih trenutno posamezna država še ščiti z vidika državne lastnine.

Drzavni dolg v PIIGS

Lahkotnost misli na globalizacijo!