Škof Zore in vsi njegovi ‘šmarni’!

Nadškof Zore nas je počastil s svojim intervjujem v nedeljo, dan po največjem katoliškem cerkvenem prazniku in nam prenesel pomembno sporočilo! – »Spoznati in sprejeti moramo resnico«! Ker se ne spodobi, da bi sama polemizirala z njim, pa naj služi ta zapis le temu, da bo mogoče vsaj kogar spomnil. Da govoriti o »resnici« v RKC, pravzaprav ni korektno, ker preveč stvari temelji na dogmah. Kaj pa so one, pa se tudi dobro ve. Poleg Božica, nas sedaj čakata še dva Marijina praznika, preživeli pa smo že enega.

Maríjino vnebovzétje (tudi véliki šmáren, vélika máša,  vélika gospójnica) je praznik, ki ga katoliški inpravoslavni kristjani obhajajo 15. avgusta. Marijino vnebovzetje je eden izmed največjih krščanskih praznikov in so ga slavili že v apostolskih časih. Na ta dan se kristjani spominjajo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa.

Leta 1950 je papež proglasil versko resnico: »Ko je Brezmadežna Mati Božja, večna Devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.« Ta dogma velja v Rimskokatoliški cerkvi, vendar pa je bila vera v Marijino vnebovzetje zelo razširjena že prej in to tudi v številnih drugih krščanskih cerkvah. Tudi v pravoslavnih cerkvah verjamejo, da je bilo Marijino telo po smrti čudežno prenešeno v nebesa, in 15. avgusta praznujejo ustrezni praznik. Ta praznik se imenuje v srbski pravoslavni cerkvi Velika gospojina, v številnih drugih pravoslavnih cerkvah pa Marijino zaspanje (npr. rusko: Успение Богородицы). V tistih pravoslavnih cerkvah, kjer še uporabljajo julijanski koledar, je ta praznik seveda na 15. avgust po njihovem koledarju (28. avgusta po našem – gregorijanskem koledarju).

Torej, letos nas čakata še Praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, ki ga praznuje katoliška Cerkev 8. decembra – točno devet mesecev pred 8. septembrom, ki je predtem drugi pomemben praznik, saj predstavlja obletnico Marijinega rojstva.

Marijino brezmadežno spočetje je rimskokatoliška verska resnica in dogma, ki pravi, da je bila Jezusova mati Marija že od svojega spočetja obvarovana izvirnega greha in osebnega greha. Temu dogodku Rimskokatoliška cerkev posveča tudi praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, ki ga praznuje 8. decembra.

Izraz Marijino brezmadežno spočetje včasih ljudje napačno razumejo in mislijo, da gre za to, da je bil Jezus v Mariji spočet brezmadežno – brez Marijinega stika z moškim. Pri Marijinem spočetju gre v resnici za trenutek, ko je bila Marija spočeta kot zarodek v telesu svoje matere. (Jezus po krščanskem verovanju sploh ni bil spočet v pravem pomenu besede, pač pa je obstajal že od začetka sveta v duhovni podobi, potem pa se je v Mariji zgolj utelesil.)

Dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju je razglasil papež Pij IX. dne 8. decembra 1854 v okrožnici Ineffabilis Deus:

Izjavljamo, oznanjamo in določamo: da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podelil vsemogočni Bog glede na zasluženje Kristusa Jezusa, Zveličarja človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.

Pri razglasitvi te dogme je papež prvič uporabil papeško nezmotljivost. Dogma ni pomenila novosti v katoliškem verovanju, pač pa samo potrditev prepričanja, ki je bilo zelo razširjeno že prej, saj je praznik brezmadežnega spočetja razglasil že papež Sikst IV. leta 1476. Pravoslavni kristjani praznujejo praznik Marijinega spočetja 9. decembra po pravoslavnem koledarju (tisti, ki uporabljajo še stari koledar, pa 22. decembra).

Dogma je tesno povezana s katoliškim razumevanjem izvirnega greha. Po prepričanju Rimskokatoliške Cerkve se greh Adama in Eve prenaša na vsakega novospočetega otroka in to na dva načina: (1) kot posledice greha prastaršev (bolezni, trpljenje in nagnjenost h grehu) in (2) kot stanje grešnosti že takoj ob spočetju. Po katoliškem verovanju so torej vsi otroci od trenutka svojega spočetja naprej omadeževani z grešnostjo in prikrajšani za posvečujočo Božjo milost – in to dokler jih ne očisti zakrament krsta. Omenjena dogma torej uči, da je bila Marija edina od vseh ljudi, ki ob spočetju ni bila grešna, pač pa je bila že od prvega trenutka svojega obstoja milosti polna (ni pa bila obvarovana posledic izvirnega greha – za to, da je celo življenje ostala brez greha, si je morala prizadevati in se odločiti za sodelovanje z Bogom, kar je izpovedala z besedami: »Glej dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi.«).

Pravoslavni kristjani in večina protestantov ima precej drugačen pogled na izvirni greh – verujejo namreč, da se na otroke prenašajo samo posledice izvirnega greha (trpljenje, bolezen, nagnjenost h grehu) ne pa tudi stanje grešnosti. Po njihovem prepričanju se vsi otroci rodijo brez greha (polni Božje milosti) in v tem pogledu se jim Marija ne zdi nobena izjema, zato dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju zavračajo kot nepotrebno.

Bistvo Marijine brezgrešnosti vidijo pravoslavci (in protestanti) v dejstvu, da se je Marija odločila za sodelovanje z Bogom in ostala celo življenja brez greha.

Nekateri pravoslavni kristjani trdijo, da pravoslavne Cerkve ne priznavajo dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. S tem nočejo reči, da je bila Marija spočeta grešna, pač pa gre predvsem za nerazumevanje ali nepoznavanje katoliškega pogleda na izvirni greh. Ti pravoslavni verniki preprosto mislijo, da »obvarovanost izvirnega greha« pomeni, da Marija sploh ni nikoli čutila nobenih posledic izvirnega greha (to bi bil pravoslavni pomen te besedne zveze), česar pa katoliška dogma ne trdi.

Nadškofa Zoreta čakajo torej še številne priložnosti, da nas spomni na priložnost »sprejetja resnice«!

Čudna vojska

/nekateri povzetki tudi po Wikipediji/

Škof Zore in vsi njegovi ‘šmarni’!

Kaj se bomo premaknili ali se ne bomo?

Pred sabo imam zelo stari blog znanca, ki nam je predstavil Srečka Kosovela, v popolnoma novi luči. Seveda gre zahvala izdajateljem majhne knjižice z le nekaj manj kot 80 stranmi, izšli v Zbirki Sanje, 5.555 izvodov in z naslovom PRAVICA.

Melanholija v rdečem

Brala sem in brala in zajemala sapo. Sklenila sem, da jo bom poslej vedno nosila s sabo. Tudi če bom kje šla na kavo, jo bom imela na mizi. In če me boste videli in srečali, mene ali moje prijatelje, izmenjajte besedo z mano, misli in dajmo skupaj dosanjati Kosovelove sanje.

Ali nas je dovolj v hlačah ali krilih, da nadaljujemo proces povezovanja levih strank, ki lahko končno preraste v sodobno levo orientirano politično stranko. V tej knjižici so pravzaprav vsa vprašanja, na katera mora odgovoriti sleherna politična združba. Zato skupaj preberimo vsaj to Kosovelovo pesem:

Najbolje, da bi izdali vladni pristaši
katekizem, kakšen mora človek biti,
če hoče biti državotvoren.

Dalje je najbolje, da kar zaustavijo tek
zgodovine, da preprečijo razvoj in diferenciacijo
ter da prepovedo sociologijo, ki se je razvila
že do popolnoma novega pojmovanja človeške
družbe in ki ji je človek kot tak osrednje jedro.
Dalje je najbolje, da prepovedo vsako
naprednost, ki prekaša njihovo »naprednost«,
sploh najbolje, da prepovedo še misliti.

S tem se pričneta zlata doba in mir v deželi,
pod geslom naprednosti seveda!

Lahko, da ne bomo uspešni, lahko, da ne bo nič iz tega! Vendar je tudi na to že v eni od svojih pesmi opozoril mladenič, ki je dozorel in pregorel že z 22 leti:
Dejstvo je, da zastoj naše družbe izvira iz njenih
bistvenih kali: obnemoglosti, hlapčevstva in brezciljnosti.

In se vprašajmo, ali smo onemogli, ali smo hlapčevski, ali smo brezciljni? Raje vsi skupaj prisezimo in vsak zase to, kar so tudi njegove besede:

A mi se bomo borili.
V nas je vera. Vera v zmago pravice.
Ta pravica nam je sveta.
Sveta ker je Pravica edini pogoj
človeškega življenja.

Povežimo se, stopimo na svetlo, v luč. Prepoznajmo se, brez velikih besed le s to drobno knjižico v rokah in pred nami! Ali lahko kaj izgubimo? Ne!

Kaj se bomo premaknili ali se ne bomo?

Nezrela demokracija

Ob današnjem »prazniku sva imela z Amselom majhno izmenjavo mnenj in ker je povedal marsikaj zanimivega, se mi zdi prav, dokler je še sveže, da tudi drugi kakšno rečete na te zadeve in da izmenjamo stališča, kot smo jih vsaj nekateri že do sedaj.

Osnovna teza Amsela je, da smo kljub 25 preživetim letom, zelo oddaljeni od zrele demokracije. Ne samo zgolj v smislu etičnih in moralnih standardov, temveč tudi v razumevanju in spoštovanju temeljnih demokratičnih pravil, ki določajo standarde političnega delovanja. Tako meni, kot Amselu so te zadeve jasne, ne rabiva odpreti nobenih knjig, navodil in podobno. Tu velja le dvoje, ali veš ali pa ne veš.

Prva zanimiva tema je bila, kaj je v državi predvsem politično in kaj predvsem strokovno. Že ta razmejitev pove, da ni mogoče popolnoma ločiti političnega od strokovnega. Zato najprej k političnemu. Politični položaji so vsekakor poslanci Državnega zbora in državnega sveta, potem vlada z predsednico in vsemi ministri. Skupino političnih kadrov zaključujejo še vsi državni sekretarji (v vladi in na ministrstvih) in vodja kabineta ministra. Torej to so politični položaji. Zato spraševanje, kaj se nam dogaja ob takšni ‘poplavi’ akademskih nazivov v politiki, sploh ni pravo. Izobrazba preprosto ne zagotavlja političnega instinkta!

Strokovno področje obsega predvsem uradniške položaje, od ranga višjih sekretarjev pa navzdol. To je klasifikacija glede na uradniško hierarhijo. Glede na področje pa so generalni direktorji direktoratov, zavodov v sestavi, vodje sektorjev, služb in tako naprej. V vse naše dokumente smo zapisali, da so to strokovni položaji, zato tudi zasedba poteka preko komisije Uradniškega sveta. In še nekaj smo zapisali, postopek dela na pripravi posameznih politik.

Tukaj se srečamo predvsem z vlogo generalnih direktorjev direktoratov. Vsak misli, da so oni politiki, že mogoče v tej državi, vendar po nobenem pravilu to ne bi smeli biti. Generalni direktorji »polisymakerji« so torej snovalci načrtov za uresničitev politik. Angleščina lepo razmejuje med »polisy« in »politics«, slovenščina pač ne. Vse bolj sem prepričana, da nam takšno zamegljevanje le koristi, ker potem lahko zmerjaš slehernega, ki je vodil nek direktorat, da je politik. Od tu pa je le še pol koraka do politikanta in še pol koraka do lopova.

Da je ta del nezrelosti naše demokracije njena huda cokla, kaj cokla, bergla, verjetno ni potrebno še bolj dokazovati. Sedaj pa nastopi tisto, na kar je Amsel posebej opozoril, na konflikt med političnim in strokovnim. Kako se ta sploh pojavlja in zakaj pride do njega. Razlog je preprost – v splošnem so vsi politični statusi v državi, glede družbene moči višji kot strokovni položaji. S tem ni nič narobe, če bi se pri tem držali svojega polja družbene odgovornosti, to je poenostavljeno povedano strankarskih koncepcij in političnih doktrin. Strategije so namreč domena in zgolj domena stroke.

Zato, kdor spremlja razprave raznih odborov in tudi sej zbora samega, če je vsaj malo normalen, se mora prijeti za glavo, ko vidi kako se v svojih razpravah poslanci zaplezajo v vprašanja strategij. Zadnjič toliko da nisem na enem odboru poslušala razprave o tem kako se prižge motorka za rezanje lesa. Vrste poslancev, ki v tem »talanju« pameti, pa raje ne bom omenjala.

Nekdo bo zamahnil z roko, češ saj to sploh ni pomembno. Pa je, še kako je. Amsel se je o teh pojavih in še o vrsti drugih slikovito izrazil da se mu včasih zdi, kot da smo si tudi mi omislili voz demokracije za naše potovanje v svetlo prihodnost, le da imamo namesto okroglih koles, kvadrataste!

Kot vidite, je ostal odprta vrsta vprašanj, recimo kaj je temeljni problem “nezrele demokracije” ali njene politične oz. strokovne dimenzije. Potem, kaj nas vodi, da že zapisana pravila, tako politična, predvsem pa strokovna, svojevoljno, v bistvu politikantsko razlagamo. Zakaj so v tej bitki odpovedale druge družbene institucije, tudi cerkev. In še zadnje vprašanje – Kam je izginila civilna družba in v katerem polju bi se morala primarno organizirati?

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Nezrela demokracija

Lahkotnost misli na globalizacijo!

Danes sanjati o globalizaciji sveta čez 50-60 let je podobno, kot če bi vas nekdo prepričeval, da se bližamo novi rešitvi za atomsko strukturo sveta. Ne bo več protonov in elektronov, vse bo to zlito v en velik »globalni« delec. Tudi to se lahko zgodi, vendar v kemiji se vsaj ve, kaj se potem zgodi. Mi pa živimo v iluziji, da so družbe in svet kot celota, imune pred tem!

Tudi če se človek ne strinja vedno z tistimi, ki nam danes preko ekranov vsiljujejo »vse modrosti tega sveta«, predvsem novinarji, njihovimi izbranimi gosti, pogledi in zaključki, ki jih na koncu oddaja posredujejo, me njihovo delo na nek način prisili, da se o izbrani temi tudi sama opredeljujem, primerjam njihove vire in argumente z mojimi. Skratka, nimam možganov na paši.

Torej danes se celo ob temah o privatizaciji pojavljajo diskusije, ki so v znamenju razprav o »begu možganov« v tujino. Gosti so bili v studiu, pa tudi preko video konferenc, telefonskih povezav in podobno v tujini. Še vedno se spominjam predvsem izjave nekega računalniškega strokovnjaka, ki sedaj živi in dela v ZDA in njegovega pogleda, »da je ves svet v procesu neke velike globalizacije in da bo ves svet čez 50-60 let skoraj v celoti povezan!«

Presenetila me je njegova hrabrost, tako lahkotne napovedi globalizacije in moram reči, da čeprav je on lahko vrhunski informacijski um, o politoloških in ekonomskih temah na njegovem mestu ne bi tako lahkotno razpredal. O tem razmišljam predvsem zato, ker v takšnem pogledu in pristopu še zdaleč ni osamljen. Danes izrek »o globalizacijski vasi« postaja že mantra s katero se ideološko utemeljuje neoliberalizem, ki pa glej ga zlomka, sam v globalizacijo sploh ne verjame.

O tem je precej napisanega v Doktrini šoka, Naomi Klein, spomnila bi le na to, da je ona te procese najbolj opisala v Latinski Ameriki v začetku 70 let prejšnjega stoletja, Reagan je to doktrino 1980 prenesel v evropsko azijski del (Sovjetska zveza) pod paradigmo treh košaric – tretja, torej zadnja so bile človekove pravice. Kaj kdor koli resnično meni, da je Reaganu šlo za človekove pravice v Sovjetski zvezi.

Ne, to je bil le instrument s katerim se je v imenu globalizacije človekovih pravic, doseglo, da je Sovjetska zveza razletela, najprej preko Skupnosti neodvisni držav, na prafaktorje, ki so potem omogočali doseganje parcialnih, pa vseeno strateških ciljev, energenti (nafta in plin), prodaja orožja, strateške surovine, strateške pozicije ipd.

Vrnimo se nazaj k temi »globalizacijskega procesa«. Ta trenutek v svetu še niso izpete vse forme nacionalnih držav, kaj šele njihove vsebine. In kot velja pravilo za vesolje, da se razteza in krči, enako velja za družbene odnose na zemlji. Paradoks je v tem, da je globalizacija enaka – zamislite – krčenju vesolja. Ta trenutek je neoliberalizem v svojem zmagovitem pohodu, zato ni v njegovem interesu, da se odstranijo vse ovire med posameznimi državnimi ekonomijami, ki omogočajo povzročanje konfliktov, prenose kapitala, in definiranje različnih prednostnih gospodarskih področjih na geografsko zaokroženih področjih.

Zato le ne pozabimo! Neoliberalizem koristi pojem globalizacije zgolj za razbijanje nacionalnih držav in omogočanje prodiranja svojih ekonomskih lovk v tista ključna področja nacionalnih ekonomij, ki jih trenutno posamezna država še ščiti z vidika državne lastnine.

Drzavni dolg v PIIGS

Lahkotnost misli na globalizacijo!

Tudi Maribor je zapisan v žalostno zgodovino!

Ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne sem mislila napisati nekaj vrstic. Vendar ko sem nekje prebrala podatek, da je več kot 50 % vojaških ujetnikov iz vrst Ruske vojske v ujetništvu pomrlo, s strani zahodnih zavezniških sil pa le 3 %, sem šla zadevo raziskovat. Ob tem sem naletela na tekst Mire Grašič iz Muzeja narodne osvoboditve Maribor, ki je dovolj celovit, da sem se odločila, da ga kar kot takšnega predstavim. Ne zasluži si, da gre v pozabo!

»Med drugo svetovno vojno je bil kompleks opuščenega carinskega skladišča ob Einspilerjevi ulici in območje nekdanje jugoslovanske vojašnice v Melju veliko nemško ujetniško taborišče. Nemški okupator ga je poimenoval Stalag XVIII D (sprva Stalag 306). V dokumentih nemške vrhovne komande se prvič omenja 1. junija 1941, ko je bilo v taborišču 4.046 vojnih ujetnikov, med njimi je bilo 3.838 Jugoslovanov in 208 Britancev. Zadnjič se Stalag XVIII D kot samostojno ujetniško taborišče pojavlja 1. oktobra 1942 z 11.444 ujetniki. Med ujetniki je bilo 6.180 Francozov, 2.812 Britancev, 2 Jugoslovana in 2.450 sovjetskih – ruskih vojnih ujetnikov. Po kapitulaciji fašistične Italije so od jeseni 1943 v Maribor pričeli prihajati tudi italijanski vojni ujetniki. Do konca vojne leta 1945 je bil ujetniški taboriščni kompleks v Mariboru podružnica Stalaga XVIII A iz avstrijskega Wolfsberga.

Predstavniki Mednarodnega Rdečega križa so ujetniško taborišče v Mariboru prvič obiskali avgusta, drugič pa oktobra 1941 in ga ocenili kot skrajno neprimernega, predvsem zaradi higienskih in bivalnih razmer ter premajhne kuhinje. Za več kot 10.000 vojnih ujetnikov so skrbeli le trije zdravniki.

Od septembra do konca decembra 1941 so nacisti v mariborsko ujetniško taborišče pripeljali 5.192 sovjetskih ujetnikov in jih namestili v carinskem skladišču. Razmere v katerih so morali živeti sovjetski vojni ujetniki v Mariboru se po grozovitosti niso prav nič razlikovale od razmer v najhujših nacističnih koncentracijskih taboriščih. Bili so sestradani. Stražarji, razen redkih izjem, so jih sadistično pretepali. Baje da so jih tudi v Mariboru sredi najhujše zime polivali z mrzlo vodo. Vsako noč so množično umirali. Zaradi nemogočih bivalnih razmer, spali so na golih tleh, pomanjkanja sanitarij, izčrpanosti in podhranjenosti, je med njimi izbruhnila epidemija tifusa. Večina jih je v hudi zimi 1941/42 v nečloveških razmerah umrla. Komanda ujetniškega taborišča je določila francoske in britanske vojne ujetnike, da so preminule sprva prenašali v velike skupinske grobove, izkopane v neposredni bližini taborišča. Kot se spominja britanski vojni ujetnik, Avstralec Ralph Churches, so jih v grobove pod Stolnim vrhom prinesli nekaj sto, morda celo tisoč.

Zaradi množičnega umiranja so jih nato začeli z vozovi dnevno voziti na osrednje mariborsko pokopališče na Pobrežju. Takratni direktor pokopališča se je po vojni spominjal:»Nekega dne jeseni 1941 je prišel k meni nek Nemec in vprašal, kam naj pokopljejo svoje pse. … Šele naknadno sem razumel, da gre za ruske ujetnike. Oni so predlagali, da bi jih zmetali kar v gramoznico za pokopališčem. To bi jim bilo ugajalo, ker bi potem luknjo zasipali in bi nihče ne vedel za njihov zločin. Vendar sem zmagal s svojim predlogom. Nakladali in pokopavali so jih francoski vojni ujetniki. Sproti so kopali dolge kanale in metali ujetnike vanje. Bilo pa je mrličev toliko, da jih niso mogli sproti pokopati in so delali zelo površno.«

Letos mineva sedemdeset let od teh strašnih dogodkov. Tisoče Slovencev je nemški okupator leta 1941 pregnal iz njihovih domov v tuje kraje. Samo iz meljske vojašnice v Mariboru je med 7. junijem in 26. julijem 1941 odpeljalo 26 transportov z 10.541 slovenskimi izgnanci v Srbijo, v Bosno in na Hrvaško. V koncentracijska taborišča Mauthausen, Dachau in druga so iz Maribora odpeljali prvi transporti s slovenskimi domoljubi. Za zidovi sodnih zaporov je nemški okupator pričel s streljanjem talcev. Na dvorišču sodnih zaporov v Mariboru je nemški okupator ustrelil šesto devetinosemdeset talcev. Meljska vojašnica s kompleksom opuščenega carinskega skladišča v Mariboru je postala veliko ujetniško taborišče.«

Vojni ujetniki

Tudi Maribor je zapisan v žalostno zgodovino!

Morilski psihopati na verigi!

Brala sem danes kar nekaj pretresljivih zgodb – pričevanj. Prvo zgodbo sem našla v Sobotni prilogi Dela pod naslovom »Storil sem vse, da bi ohranil dostojanstvo. Pred seboj. Pred sojetniki. Pred ugrabitelji!« Govora je o španskem novinarju Marcu Margidanesu, ki je kar sedem mesecev preživel v ujetništvu ISIL. Njegova zgodba je preveč kruta, da bi jo obnavljala, vendar en njen delček pa se mi je vseeno vtisnil v spomin, saj imam  občutek, da bo ta delček nekako preskočen in pozabljen.

Dejal je: »Včasih se počutim krivo, ker sem preživel. Grozno je. Res, ne mine dan, ko ne bi… Ko so me spustili na prostost, sem bil tem psihopatom celo hvaležen. Danes jih sovražim. Gnusijo se mi. Ne zaslužijo si, da se kdaj znajdejo na sodišču. Čisto tiho morajo izginiti. Čim prej in za vedno. Ubili so moje prijatelje. Mučili so jih. Oni so zlo, čisto zlo!«

Opisuje tudi svoje srečanje z ‘Jihadi Johnom’ in raperjem ‘Georgom. Pravi, da sta oba ‘popolna psihopata, ki jima vsaka sekunda in vsaka črka medijske pozornosti dviguje ego in hrani libido.

Druga zgodba ni črpala svoje uničevalnosti kot »islamistična«, temveč je prej bila »neoliberalistična« potrditev, da se psihopati zlahka dokopljejo do svojih gospodarjev, ki jih vedo izrabiti in ob primernem trenutku spustiti »z verige«!

Zgodilo se je v petek, v Črni Gori, kjer je bil pred domačim dvoriščem, s strani neznanega storilca med vožnjo, ustreljen v glavo publicist in nekdanji politik Saša Marković. Kaj pa je bila njegova krivda? Le to,da je v svoji knjigi z naslovom »Manifest proti imperiju – dodatek k zgodovini ameriškega neoimperializma«, ki je izšla lani, nastavil ogledalo liberalno-demokratski filozofiji za katero je napisal, da se pod plaščem neoliberalizma dejansko skriva ‘neoimperializem’!

Beseda je torej o črnogorskemu politologu, zgodovinarju in magistru diplomatskih ved, ki je v svoji knjigi raziskoval svetovno politiko 20. stoletja in vlogo anglo-ameriške elite, ki pod krinko humanih in demokratičnih vrednot svetu vsiljuje svojo globalnomedijsko manipulacijo, finančne konstrukte humanitarne pomoči, vzpodbuja sankcije in generira vojne ali oborožene konflikte.

Vzorec je vsaj zame jasen! Naj si gre za ‘islamski fundamentalizem’ ali ‘neoliberalni boj za demokracijo’, pristopi in posledice so povsem enaki. Tudi skupno izhodišče je enako – človeško življenje ne šteje nič!

Saj tega bloga ne bi zapisala, če me zadnjih, nekaj dni nazaj, ponovno ne bi dobesedno razjezilo ‘gruljenje v duetu’ Peskove in Omerza o »strahotnih zločinih« na naših tleh. Večkrat sem že napisala, najprej moramo doseči to, da se danes in sedaj ne bodo dogajali zločini, potem lahko gremo mirne duše tudi 5.000 let v našo preteklost in ‘odpravljajmo posledice’.

Toda nam je pomembneje, da se vračamo le toliko v našo preteklost, da lahko med sabo vzgajamo in negujemo »novodobne psihopate«, tudi tiste, ki grozijo po spletu, tukaj in sedaj. Bojim pa se, da ni daleč dan, vsaj dogodki kažejo tako, da se bo njihovim ‘gospodarjem’ tudi strgalo in jih bodo »spustili s ketne«! Tukaj in sedaj, v naši državi!

New York - dvojčka

Morilski psihopati na verigi!

Kaj nam je ljubše – odkrito se vprašajmo!

Ko mi hočemo razumeti obnašanje in razmišljanje nemškega finančnega ministra Schaubleja v odnosu do Grčije, moramo najprej razumeti razmišljanje običajnega slovenskega človeka, našega soseda, s tem s katerim se vsako jutro, dan ali zvečer, srečujemo. Na to misel sem prišla, ko sem prebrala ‘post’ znanca.

Piše znanec v njem takole –  Je nekje zapisala Vesna V. Godina: “Je pa morda res, da bo treba še malce počakati, da se bo izstavil celoten račun slovenske samostojnosti. Politično je sicer že jasen, saj je finančni minister povedal, da smo pod prisilno upravo EU. Kaj to dejansko pomeni, ljudje še niso dojeli, to pa zato, ker mislijo, da gre pri slovenski krizi za začasno stanje, ki bo minilo. Sama vem, da ne gre za začasno stanje. Stanje ekonomskega, socialnega, političnega in moralnega razsula je nasprotno v marsičem dokončno in nepopravljivo. Ni na primer jasno, kako naj bi se popravile posledice slovenske dezindustrializacije. Ne vem, kako dolgo bo še trajala ta iluzija o prehodnem stanju oziroma iluzija, da nas je osamosvojitev odrešila česarkoli. Res je namreč nasprotno: če smo bili kdaj blizu zahodnim kapitalističnim družbam, je bilo to ob koncu socializma, zdaj se že petindvajset let od tega stanja oddaljujemo.”

Nekdo drug je na drugem mestu v komentarju zapisal: “Pri nas se ni nič oplemenitilo, hišo v mestu so starim staršem nacionalizirali, lekarno so kmalu zaprli in nastanili ljudi, ki do hiše niso imeli nobene ljubezni. Ko smo hišo po denacionalizaciji dobili nazaj, smo morali vse vseljence preplačati, da so pustili stanovanje naši družini, da danes lahko skrbimo za njo. Vanjo smo morali veliko vložiti denarja, ker je bila v razsulu.

Tudi tovarne se je samo izkoriščalo in od plače smo neprekinjeno odvajali denar za pomoč državi za gradnjo vrtcev, šol, zdravstvenih domov. Še pa še bi lahko naštevala. Bilo je tako dobro zato, da je bil ” folk ” tiho.”

Hotel sem najprej biti tiho, toda ta izpoved razjeda to osebo, jo zastruplja in določa njen odnos danes in tukaj! Zato sem le odgovoril: “To pa imaš povsem prav! Ni se moglo krasti dobička, imeli smo morje mladih športnikov, športnih klubov. Bile so štipendije, kadrovske in socialne, bila so plačana pripravništva za vse! Zaposlitve – brez problemov! Socialne službe so bile celo v večjih podjetjih! Intelektualci smo sicer bili izkoriščani, saj so bile plače največ 1 : 5, ampak smo to “izkoriščanje” sprejemali! In vsi, ki so bili zaposleni niso nikoli šli na CSD, RK ali Karitas! Domoljubje je takrat imelo domovinsko pravico, ne kot sedaj, ko bi jo radi vzpostavili z zakonom in petjem himne v DZ s strani poslancev!

Ja, kakšno jebeno življenje je bilo to! Ti pa tarnaš nad usodo neke hiše, za katero sploh ne veš na kakšen način je postala privatna lastnina! Bemti, kakšna krivica in uboga hiša. Moje simpatije za njo in pohvala, ker praviš kako lepo ste poskrbeli zanjo!”

Tako znanec o tem dialogu! In tudi sama menim, da je srž neoliberalistične zlagane etike ravno v tem, da smo iz spoštovanja medsebojnih odnosov prešli na čaščenje predmetov. Vsaj mene spominja ta transformacija na zgodbo v kateri je bil glavni akter Mojzes. Ko je šel v puščavo je pustil svoje ljudstvo za sabo, ki je dalo skozi hudo preizkušnjo pohoda iz Egiptovskega »suženjstva«, vendar je ostalo solidarno in človeško čuteče. Ko pa se je vrnil je naletel na kaj? Na čaščenje »zlatega teleta«. Podimo pošteni do sebe, zazrimo si v oči in si priznajmo – tudi mi smo v 25 letih postali malikovalci »zlatega teleta« in to na način majhnih korakov, leto za letom, vlado za vlado! In ponovila bom, dokler nekdo joka nad usodo hiše in razumevajoče kima nad usodo ljudi, nam ni pomoči!

Ker je znanec že navedel eno misel Vesne V Godina, naj sama dodam neko drugo, ki je prav tako ključna za razumevanje tega, kar se nam »dogaja«!

»Postsocializem je torej treba razumeti kot primer izrazite socialne diskontinuitete, ki je slovensko družbo nujno pahnila v vsestransko krizo. Antropologi vemo, da so družbene spremembe lahko uspešne samo takrat, ko so v kontinuiteti s tistim, kar je bilo pred tem. Karkoli pač je že bilo prej. Če se takšna kontinuiteta nasilno prekine, iz političnih ali kakršnihkoli drugih razlogov, potem v družbi vedno pride do krize. To sem trdila že takrat, ko je Slovenija še veljala za model uspešne tranzicijske države. Ko me je na primer Drnovšek leta 2002 vprašal, zakaj sem tako besna na njegovo politiko, sem mu povedala, da bo uvažanje zahodnih receptov in rešitev slovensko družbo pahnilo v vsestransko krizo. Ni razumel. Kar je logično, saj je bil ekonomist.”

Sama naj končam s kratko osvežitvijo Mojzesove vloge, ker boste v njej v bistvu našli odgovore na vprašanje, kaj storiti s takšnimi, ki se nikakor ne morejo »odlepiti« od čaščenja ‘zlatega teleta’! Odgovor je sicer krut, tudi star več kot 3.200 let, vendar učinkovit!

Torej, glede na Sveto pismo je Mojzesa po prečkanju Rdečega morja in vodenju Izralcev v puščavo, Bog poklical na goro Sinaj, včasih opisano kot goro Horeb, kjer je Mojzes prvič govoril z gorečim grmom, pasel drobnico svojega tasta Jetra in kasneje priklical vodo z udarjanjem palice ob skalo in usmerjal bitko z Amalekom.

Mojzes je ostal na gori 40 dni in noči. V tem obdobju je neposredno od Boga dobil deset zapovedi. Nato se je spustil z gore, da bi ljudstvu posredoval zapovedi. Ko je prišel do ljudstva, je videl, da greši zaradi čaščenja zlatega teleta. V hudi jezi je Mojzes zlomil plošči z zapovedmi in ukazal svojemu lastnemu plemenu (Levitom), da gre v tabor in ubije vsakega, vključno z družino in prijatelji, ki so sodelovali v čaščenju zlatega malika. Leviti so ubili okrog 3.000 ljudi, med njimi tudi otroke. Bog je kasneje ukazal Mojzesu, da napiše novi tabli, ki bosta nadomestili tisti, ki ju je Mojzes uničil, zato je ponovno šel na goro, za novo obdobje 40 dni in noči. Ko se je vrnil, je ljudstvu končno dal zapovedi.

V judovski tradiciji je Mojzes poimenovan zakonodajalec, ker je ljudstvu predal deset zapovedi. Kaj sta hotela Janša in Cerar postati naša zakonodajalca?

Mojses

Kaj nam je ljubše – odkrito se vprašajmo!

Slovenc Slovencu – iskreni nevoščljivec!

Rada berem bloge drugih ljudi, tudi komentarje, sploh tiste, ki so iskrivih misli in ne dopuščajo lahkotnega pristopa, ker je še največ resnice v njihovih zapisih skritih v ironiji in satiri, pa človek nikoli ne ve kdaj bloger misli resno ali se zgolj posmehuje.

Časi v katerih živimo pač niso primerni za neposreden nagovor, iskrenost, pričakovanje na dobre komentarje ali, bog ne daj, nadaljevanje misli osnovnega zapisa blogerja. Kolikor sama spremljam dogajanje na »fb« me bo težko prepričal, da je takšnih ljudi, ki so sposobni tega odnosa več, kot imamo ljudje prstov na rokah in nogah. Zato, ko včasih naletim na resnično dober zapis, iskreno obžalujem s kakšno lahkoto bo šel v pozabo ostalih povprečnosti. Da čez mesec ali dva ne bo ostala za njegovo iskrivostjo in modrostjo niti najmanjša sled. Potem pa se bo pojavil nekdo drug, ki bo skoraj do pičice isto ponovil, pa se bo zgodba ponovila.

Zato bi lahko postavila tezo – bolj kot je nek zapis dober, manj nam je všeč. Pa ne mislite, da zavestno. Ne, čisto podzavestno – takšen je pač naš karakter, značajska nrav Slovencev. Nekdo bo porekel, to pa ne drži, torej – njegova beseda proti moji! Vendar, to ni neko dokazovanje. Dokaz je v nekem našem povsem drugem ravnanju!

Pa si ga oglejmo! Ko sama preberem nek blog in če mi daje za misliti in če so kjerkoli ob njem neka reklamna sporočila, kliknem nanje. Vem, da sama ne bom imela nobenih stroškov, njemu pa bo vsak klik štel in prav se mi zdi, da mu namesto dobesedno »brezveznih« všečkov na ta način izrazim moje priznanje. Všečki bi imeli svoj namen, če bi bilo zraven omogočena tudi zavrnitev podanega. Pa ni!

Zadnjič sem se pogovarjala s kolegom, ki je že 3 mesece v pokoju. Problemi so mu isti, kot takrat, ko je bil še zaposlen, brezposelna žena, otrok študira, on pa naenkrat z istimi obveznostmi in takšnimi prejemki, ki po tistem kar mu ‘poberejo’ položnice in banka, da mu ostane manj kot 200 € na osebo.

Pa je človek razmišljal, kaj storiti? Lahko bi se nazaj zaposlil, vsaj do poplačila kredita, vendar ni hotel odžreti službe nekomu, mlajšemu, ki jo tudi potrebuje. Zato je malo preučeval možnosti sistema na spletu. Ugotovil je, da te možnosti obstajajo, zgolj s pristankom, da se ob njegovih blogih – zapisih pojavljajo reklamna sporočila. Ta ne predstavljajo nobene obremenitve, niti zanj, niti za bralce njegovih blogov. Pač so takšna pravila marketinga, da je to strošek tistih, ki si želijo objave reklame za svoja sporočila.

Torej, čisto dovolj je, če se potem, ko se prebere nek blog, ki nam je blizu in se strinjamo z njim, izrazi priznanje na preprost način. Ni potrebno pošiljati denarja, ni potrebno ničesar kupiti, nič…! Le klikniti se mora na katero koli okence (lahko tudi na več od njih – recimo inteligentni lahko na ta način ocenjujejo blog 1 – 5, en klik slabo, 5 klikov odlično).

Toda, kaj ko takšna miselnost ne velja za Slovence, ker je v radikalnem nasprotju z »našo nevoščljivostjo«! Pač v stilu, zakaj pa bi on zaslužil ta nesrečni cent, jaz pa nič! Logično, saj blog, ki smo ga prebrali in misli v njem nič ne štejejo. No pa lahko zaključimo z ‘funkcionalno nepismenostjo’ kaj nisem jasno napisala,da tistemu, ki mu zapis ni všeč, ni potrebno storiti ničesar!

Skratka, da zaključim! Ta moj znanec je torej pristopil in pristal na reklamne okvirčke pri njegovih blogih. Ugotovil je, da je imel v zadnjih 8 mesecih preko 17.000 ogledov. Če bi torej bili zapisi njegovi zapisi všeč vsaj petini ljudi, bi ga nekdo tretji nagradil  z 400 € na mesec, ravno z razliko med nekdanjo plačo in penzijo. Ne bi obogatel, bi pa lažje preživel! Ampak resnica je naslednja. V tem enem mesecu, ko sistem že deluje, je po 30 dneh njegov zaslužek – reci piši 1,21 €.

S tem lahko ta zapis zaključim s svojo drugo tezo – Dobre blogerske zapise pišejo praviloma zelo naivni ljudje! Pa še opravičujem se, ker pri mojih zapisih ni reklamnih sporočil. Če že kdaj bodo, bodite prepričani, da nikoli ne na slovenskih spletnih straneh.

RC_za Slovenc-slovencu

Nekaj za pokušino!

http://amsel-blog.blogspot.com/2015/04/domovinsko-domoljubne-muke.html

Slovenc Slovencu – iskreni nevoščljivec!

Velika noč kot prilika za majhen »inventurni dan«!

Skrbno sem poslušala današnje besede nadškofa Zoreta, pa tudi besede evangeličanskega škofa Filota. Nekdo bo hitro dejal, besede, kot besede. Vsekakor, če jih poslušaš zgolj z enim ušesom, pa še to mogoče zgolj z desnim! Toda med obema cerkvenima prvakoma je zevala razlika velika kot prepad. Ko je Zore v svojem govoru dal poudarek mislim “…da živimo v svetu, ki zavrača tradicionalne vrednote, družino in spol…” je Filo govoril “… o spoštovanju in sprejemanju drugačnosti pri ljudeh…” Vendar, ob takšnih bogaboječih besedah, predvsem katoliškega nadškofa, je mogoče res pravi trenutek za »inventuro”, da razumemo, da procese sekularizacije ne povzroča,  niti družbeni razvoj niti ljudje, temveč predvsem RKC sama!

Sploh ker je bil včeraj na kabelski TV imeniten film o Francoski zgodovini, konkretno o letu 1572 ali o tem, kaj se je dogajalo v tako imenovani »Šentjernejski noči«, ko so katoliki samo v Parizu v eni noči okrutno pobili več kot 2.000 protestantov – hugenotov, nato pa se je v naslednjih petih dneh to število pobitih povzpelo v deset tisoče. Skratka, če so bili pred tem letom hugenoti v Franciji prevladujoč dejavnik, ekonomsko, vojaško (ne pa politično) je po koncu Hugenotskih vojn njihovo število v državi padlo daleč pod 10% protestantov. Pa še ti so se morali skrivati vse do Napoleonovega kodeksa leta 1804, ko jim je v njem zagotovil »enakopravnost«!

Ni namen bloga vzpodbujati neko versko nestrpnost, niti iskati nekih zgodovinskih premis. Hotela se le poiskati neko iztočnico za stanje duha na slovenskem, sploh ob zadnjem Toninovem »trudu«, da ‘razmontira’ Cerarjevo vlado. Tonin je namreč čistokrvni katolik, od pet do glave in takšna je tudi njegova politika,  ki jo tako srdito zagovarja. Zato tudi besede nakškofa sama jemljem z veliko mero skepse in nejeverja, sploh ko s takšno lahkoto govori o ponižnosti, strpnosti, ljubezni do bližnjega…

Še vedno namreč sama povsem resno pričakujem, da se RKC pokesa, pa ne za packarije iz II. svetovne vojne, temveč za pogrom nad slovenskimi protestanti, ki se je dogajal v istem obdobju kot klanje hugenotov v Franciji. In kaj je šlo RKC tako zelo v nos, da po skoraj 500 letih še vedno počenja ‘svinjarije’ povsod, kjer ji to uspeva. Vprašanje konflikta med protestanti in katoliki nikoli ni bilo ‘versko vprašanje’, to je bil le priročen izgovor za spopad ekonomskih interesov.

Kljub temu, da internet omogoča, da se poiščejo številni odgovori na vprašanja teh razlik, sem se odločila, da bom tudi sama predstavila nekaj ključnih.  Zato pa najprej postavimo neko tezo:

  • Vse religije, ki se pojavljajo na nekem teritoriju so ena od druge bolj napredne, čim kasneje so se pojavile.

Na našem prostoru obstaja osnovni pojav vezan naslednje religije! Krščanska katoliška cerkev, nato Pravoslavne krščanske cerkve in Evangeličanske cerkvene skupnosti.  Povsem z isto močjo pa se pojavlja tudi Islam, ki pa ne deluje kot cerkev – skupnost, temveč kot vera.

Kratek komentar le za Pravoslavne krščanske cerkve in Evangeličanske cerkvene skupnosti. Prve so morale »obstati in preživeti« v okviru avtokratskih nacionalnih držav (Rusija, Srbija, Črna Gora…) ali pa pod prevlado državne vere (Turčija), kjer so se lahko oblikovale v nacionalnih okvirjih (Grčija, Bolgarija, Makedonija…). Evangeličanske, torej protestantske, kalvinske in podobnih imen pa so nastale z prebujanjem ekonomske moči trgovskega in industrijskega kapitala. Sicer pa, kot sem dejala, o tem je ogromno napisanega. Mogoče dodatek le za Islam, ker je nastal 700 let po krščanstvu, je v svoji strukturni zasnovi seveda sodobnejši od samega krščanstva in to je tisti problem, ki se bo v Evropi šele »zgodil.

Ampak vrnimo se k osnovni razliki med katoliško in evangeličansko veroizpovedjo, ker dejstvo je, da sta le ti dve »avtohtoni« cerkveni »pasmi«! Najboljša primerjava je mogoča skozi opredelitev do posameznih podobnosti in razlik, pa so torej poglejmo te ključne!

Največji božji zapovedi

Katoliki: Dve:-Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. -Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe Mt 22 30,31

Evangeličani: Dve: -Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. -Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe Mt 22 30,31

Evharistija ali obhajanje Gospodove večerje

Katoliki: Darovanje pri Sveti maši. Pri maši se pri povzdvigovanju kruh in vino fizično spremenita v telo in kri Jezusa Kristusa. Pojav je znan kot »transubstanciacija«. V evharistiji je živo prisoten Jezus Kristus.

Evangeličani: Simbolično Bogoslužje. Zgolj kot spomin na zadnjo večerjo. Kristusovo telo in kri so prisotni samo simbolično in v duhovnem smislu. Simbolni pomen zadnje večerje v času judovske Pashe.

Duhovništvo

Katoliki: Obvezna neporočenost – celibat! Duhovniki kot posredniki med Bogom in človekom. Vsi duhovniki morajo biti moški. Sledenje tradiciji apostolov, ki so bili vsi moški..

Evangeličani: Duhovništvo je duhovništvo vseh vernikov (v duhovnem smislu). Bogoslužja lahko opravljajo tudi ženske. (tiste čase ženska še ni imela veljave v družbi)

Večina protestantov ne zahteva celibata kot pogoj za duhovništvo. Ženske že lahko vodijo Bogoslužja. Vprašanje žensk kot škofov pa se je ravno lani razrešilo tudi v anglikanski cerkvi.

Krst

Katoliki: Izvaja se takoj po rojstvu otroka, ali v odrasli dobi za spreobrnjene.

Evangeličani: Opravi se kasneje v življenju, ko je oseba duhovno zrela “prerojena in navdahnjena s Svetim duhom”.

Odpuščanje grehov

Katoliki: Doseže se lahko samo z osebnim kesanjem pri duhovniku.

Evangeličani: Običajno se doseže z molitvijo pri Bogu Očetu ali Jezusu, neposredno brez priprošnjika(Marije ali drugih svetnikov)

Molitev

Katoliki: K Bogu, prav tako se lahko zaprosi Marijo ali svetnika, da posreduje v njihovem imenu.

Evangeličani: Molitev je naslovljena zgolj na Boga in ne svetnike. Kot pravi Sveto pismo – Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus. 1 Tim 2,5. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Jn 14,6

Verovanje v Marijo

Katoliki: Verovanje, da je bila samo Marija spočeta brez izvirnega greha (Marijino brezmadežno spočetje) in večno devištvo. Cerkev meni, da je prav častiti Jezusovo mater Marijo in jo klicati na pomoč za posredovanje pri Bogu.

Evangeličani: Devica Marija ima precej manjšo vlogo. Je pa lahko, kot pri drugih Kristjanih, zgled v veri. Trditev, da je bila Marija brez greha, je zavrnjen – samo Kristus je bil brez greha. Njeno večno devištvo in brezmadežnost sta zanikana. Samo Kristus je bil brez greha. Ostali nosimo izvirni greh že posredno, po Adamu in Evi.

Svetniki

Katoliki: Verovanje, da je prav častiti svetnike, če gre pri tem za molitev k edinemu Bogu preko (s pomočjo) svetnikov in podob.

Evangeličani: Svetniki ne tvorijo velikega dela vere (ali pa sploh niso pomembni). Posameznik naj moli k Bogu Očetu in / ali Jezusu, ne k svetnikom, brez posrednikov. Svetniki zgolj kot vzor k čistemu življenju. Prav tako Sveto pismo omenja svete ali svetnike kot tiste, ki so od Duha spreobrnjeni kristjani in ne kot posameznike s posebnimi lastnostmi ali deli.

Kot lahko vidimo, le v prvi točki ni razlik, potem pa so vse večje. Dejstvo je, da so poleg Islama, najbolj rastoče ravno cerkve-skupnosti z evangeličansko osnovo, katere so vse pa je razvidno in slike.

Vendar, da ne bomo predolgi, ker ugotavljam, da tema o »inventuri« zasluži svoje poglobljeno nadaljevanje. V tem naslednjem blogu bom skušala odgovoriti predvsem na sledeča ključna vprašanja:

  • zakaj je Islam tako zelo perspektiven za mlade v Evropi,
  • kakšne so ekonomsko socialne možnosti mladih in posledice na religiozno (ideološko) opredelitev
  • kakšna je perspektiva RKC.

Razvoj_protestantizma2

Velika noč kot prilika za majhen »inventurni dan«!

Ko policisti planejo s pištolami v »hram demokracije«!

Pravzaprav mi je tema že kar nekaj časa zoprna. Preveč razgalja našo nestrokovnost in že posiljeno pravniško ‘črkobralstvo’. Za tiste, ki ne vedo, kaj je to, le kratko pojasnilo. To je način branja zakonov, ko se ne jemlje nobenega zakona kot celote. Še več tudi posamezne člene se uporablja in obrazlaga tako, da se upošteva le tiste točke, stavke, ali celo besede, ki ustrezajo namenu bralca. Ne morem kaj, ampak zastavonoše na tem področju so poslanci SDS. Niso pa edini!

Toda, ko sem danes slišala povedano na sejo Kolegija predsednika državnega zbora, ima le ta namen, da ustanovi neke vrste lastno »Parlamentarno milico«! Torej ne policije, niti ne varnostnikov, kar milico. Seveda tudi ni mišljena ‘Ljudska milica’ izpred 25 let, temveč bolj razno razne milice, znane predvsem iz islamskega sveta. Sicer pa, katere pogoje morajo izpolniti za svoj namen. Vsekakor najprej tega, da postane parlament neke vrste ekstrateritorialno ozemlje. Neke vrste pomanjšani Vatikan, kjer bodo »Parlamentarni miličniki« v enaki funkciji kot Švicarski gardisti. Potem, verjetno se bo morala dograditi tudi kot prizidek vsaj majhna kapelica, mogoče tudi Džamija, če bodo seveda razvojno naravnani. Vsekakor, prihodnost je bolj obetavna kot pa sedanjost in prav je tako!

Vendar vrnimo se k ‘incidentu’ ki je celo razdvojil predsednika vlade in policijsko ministrico. Čeprav nerada, moram priznati, da sem na strani tistih, ki pravijo da ne more kar tako vpasti skupina policistov v parlament, tudi če ima ne vem koliko podpisov od preiskovalnega sodnika in se izgovarja, da gre zgolj za predkazenski postopek.

Preveč so nam poznane tovrstne prakse iz Latinske Amerike in tudi iz Španije, ko četica oborožencev pridrvi pod neko pretvezo v parlament in izvede – državni udar.Marsikdo prelahko pozablja, da imamo tudi mi enega gospoda, ki je še preveč obseden s tem. Da ima ta gospod preveč ‘svetovalcev’ onkraj Antlantika. Pa naj si gre za jug ali sever Amerike.

Bodimo torej dosledni in si le poglejmo besede policijske ministrice, ki je dejala: »… organi pregona lahko vstopijo v okviru predkazenskega postopka v hišo…«! Res tako piše v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP-UPB1), v poglavju, ki obravnava PREISKOVALNA DEJANJA in sicer v točki 1. Hišna in osebna preiskava.

Tako pravi 214. člen, da se:

(1) Preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb se sme opraviti, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. 

(2) Osebna preiskava se sme opraviti, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da se bodo pri preiskavi našli sledovi in predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek.

Dobro si preberite predvsem podčrtano in o tistem razmislite!

Nadalje, 215. člen pravi:

(1) Preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo.

(2) Odredba o preiskavi se izroči pred začetkom preiskave tistemu, pri katerem naj se preiskava opravi ali ki naj se preišče. Pri tem se ga pouči, da ima pravico obvestiti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi. Če tisti, na katerega se nanaša odredba o preiskavi zahteva, da je pri preiskavi navzoč odvetnik, se začetek preiskave odloži do prihoda odvetnika, vendar najdalj za dve uri.

(3) Pred začetkom preiskave se zahteva od tistega, na katerega se nanaša odredba o preiskavi, naj prostovoljno izroči osebo oziroma predmete, ki se iščejo.

(4) S preiskavo se lahko začne tudi brez poprejšnje izročitve odredbe in brez poprejšnje zahteve za izročitev osebe ali stvari, če se pričakuje oborožen odpor ali če je potrebno, da se preiskava opravi takoj in nepričakovano, ali če se opravi preiskava v javnih prostorih….itd!

Mogoče pa ne vemo vsega in se je Bratuškova upirala s kakšno plastično ‘kalašnikovko’!

No potem pa sledijo poslastice iz 216. člena:

(1) Pri hišni preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskujejo ali njegov zastopnik.

(2) Zaklenjeni prostori, pohištvo ali druge stvari se odprejo s silo samo, če njihov imetnik ni navzoč ali če jih noče prostovoljno odpreti. Pri odpiranju se je treba ogibati nepotrebnih poškodb.

(3) Pri hišni ali osebni preiskavi morata biti navzoči dve polnoletni osebi kot priči. Preiskavo ženske sme opraviti samo ženska; tudi za priče se vzamejo samo ženske. Priče je treba pred začetkom preiskave opozoriti, da pazijo, kako se preiskava opravlja, in da imajo pravico podati pred podpisom zapisnika o preiskavi svoje ugovore, če mislijo, da vsebina zapisnika ni pravilna.

(4) Če se opravi preiskava v prostorih državnih organov, podjetij ali drugih pravnih oseb, se povabi njihov predstojnik, naj bo pri preiskavi navzoč.

(7) O vsaki hišni ali osebni preiskavi se napravi zapisnik, ki ga podpišejo tisti, pri katerem se opravi preiskava ali ki se preišče, njegov odvetnik, če je bil navzoč pri preiskavi in tisti, katerih navzočnost je obvezna. Pri preiskavi se zasežejo samo tisti predmeti in listine, ki so v zvezi z namenom preiskave v posameznem primeru. V zapisnik se vpišejo in v njem natančno opišejo predmeti in listine, ki se zasežejo; isto se navede tudi v potrdilu, ki se takoj nato izda tistemu, ki so mu bili predmeti oziroma listine zasežene.

Še specialni desert, iz istega člena: (6) Hišno in osebno preiskavo je treba opraviti obzirno, da se ne moti hišni mir.

Tako, to so argumenti vrle policijske ministrice. No sedaj pa si še poglejmo, kaj vse naša zakonodaja omogoča. Najprej bom predstavila ‘bogastvo možnosti’ iz 217. člena:

Če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo, o zasegu pa takoj izda potrdilo. To se takoj sporoči državnemu tožilcu, da začne kazenski pregon. Ti predmeti se takoj vrnejo, če državni tožilec spozna, da ni razloga za kazenski pregon, pa tudi ne kakšnega drugega zakonskega razloga, da bi se morali predmeti vzeti (498. člen).

Potem svoboda preiskovanja, opisana v 218. členu:

(1) Policisti smejo tudi brez odredbe sodišča stopiti v tuje stanovanje in druge prostore in po potrebi opraviti preiskavo, če imetnik stanovanja to želi, če kdo kliče na pomoč, če je treba, da se prime storilec kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri samem dejanju, ali če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, če je v stanovanju ali kakšnem drugem prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega državnega organa pripreti ali prisilno privesti ali se je zaradi pregona tja zatekel.

Sedaj pa pustite domišljiji svojo prosto pot! Predstavljajte si, da Tonin ali Bahova zavpijeta v skladu s tem členom, »na pomoč«, nato pritečejo uniformirani in oboroženi policisti…

Zato je sklep res enostaven! Resnično potrebujemo »Parlamentarno milico«!

Parlament

Ko policisti planejo s pištolami v »hram demokracije«!