Kontinuum?

Na svetu so veliki in mogočni narodi, ki ne dajejo pomena ne preteklosti, niti prihodnosti! Zato je njihov jezikovni izraz vezan predvsem na sedanjost! Kogar zanima ta fenomen, naj si dokaz poišče sam in naj malo “poguglja”. Prebere naj si karkoli od Noama Chomskega, lahko tudi od Jürgena Habermasa!

Odgovor je logičen in v bistvu enostaven! Vsak resen pogovor o preteklosti vodi v mite, enostranske razlage doživetega in nekaj, kar bi nam naj predstavljalo našo oporo v iskanju naše prihodnosti kot vizije, kot sanj.

Zato je njim najbolj pomembna sedanjost! Pa ne katera koli, temveč tista sedanjost, ki danes in tukaj generira iz preteklosti stabilnost naših razmišljanj in dejanj. Zato živeti v sedanjosti pomeni delati tako, da si vreden preteklosti in da si zaslužiš prihodnost!

Slovenski narod takšnega načina razumevanja sedanjosti ne pozna. To se mu tudi maščuje, saj naša ekonomska kriza ni kriza dobrin, temveč kriza duha! Tega pa se ne da kupiti na nobenem trgu. Vse kar lahko zato narod brez svojega duha doseže je zgolj plagiatorstvo! Sedaj smo v obdobju intenzivnega ‘prenašanja’ evropskih direktiv in smernic.

Slovenci smo plagiatorji in to zelo pridni. V fevdalizmu smo sicer bili manj uspešni, saj smo si svojo “gospodo” uvozili oz. več ali manj izposodili od sosednjih narodov! Posnemali smo tudi “Pomlad narodov”, prvobitni kapitalizem, nato socializem s pridihom po komunizmu. Vendar nikoli nismo uspeli iz vseh teh ideologij izluščiti tista pozitivna pravila, ki bi nas v vsakokratni naši sedanjosti povezovala in združevala!

Zato je bilo naše ravnanje v vsakokratni sedanjosti naroda vedno določeno z različnim videnjem preteklosti! To je obenem tudi pomenilo, da so naše vizije o prihodnosti razklane, konfliktne in nikoli ni bila v vsem našem kontinuumu prevladujoča takšna zavest, ki bi narodovo dobro postavljala kot vsaj najmanjši skupni imenovalec dobra za slehernega posameznika.

Zato nas tudi sedaj naša sedanjost utruja, muči in povzroča, da so naše delitve, vse tudi ideološke, kot tisto, kar bi sicer radi presegli, pa nismo sposobni. Zgolj zato, ker je naše dojemanje preteklosti prežeto ne s pravili, temveč formo, obliko, ki smo si jo zapomnili kot mit. Mit o grdih belogardistih, mit o grdih partizanih, mit o diktaturi v Jugoslaviji, mit o ekonomsko socialni bedi pred več kot dvajsetimi leti, mit o izkoriščanju ljudi v socializmu.

Vendar preteklosti se ne da popraviti, čeprav imamo opravka tudi s takšnimi, ki to nenehno poskušajo. Preteklost je preprosto preteklost! Tudi prihodnost ni nekaj samoumevnega. Vsak narod si jo mora zaslužiti, najmanj tako, da se zaveda, da so vse družbene spremembe pogojene s kritično maso narodove enotnosti? Mi te enotnosti nismo sposobni. Kje in v čem je nismo? Tukaj in sedaj! In zakaj je nimamo? Zaradi našega neenotnega dojemanja preteklosti!

Kako žalostno in bedno! Sploh danes, ko iščemo eksperte, ki bi skozi ekonomijo “popravljali” stanje našega duha!

IMG_196414863921934

Kontinuum?

Zakaj socializem ne bi bil zopet mogoč?

Za to temo je kriv Mramor, ker je v javnost brezčutno izstrelil debelo laž, da nismo več v komunizmu. Toda, kaj se nismo poslovili od njega že v drugi polovici petdesetih let in deklarativno vstopili v socialistično obdobje? Takrat in še sedaj so obstajali posamezniki, ki sicer brez slabega namena pravijo, da se socializem ni obnesel najbolje? To jim je tudi argument, da je sedaj je socializem kriv! Ampak sedaj trditi, leta 2015, da nismo več v komunizmu, tega pa sama ne prenesem, še zdaleč ne!

Socializem je v Yugi imel ta problem, da smo bili v primerjavi z razvito EU v Sloveniji na največ 45 %, Kosovo pa mogoče na 9 % razvitosti. Zanimivo je le to, da je to, da je to zaostajanje Slovenije po letu 1991 obstajalo še vsaj prvih 10 let, potem pa smo se v razmerju med Nemčijo : Slovenijo, vse bolj začeli bližati nekdanjemu razmerju med SI in Kosovom!

Na socializem nikoli ne smemo gledati kot na sistem, kajti potem se bomo vse življenje ukvarjali bolj s formo, kot pa s vsebino. In se bomo seveda ujeli v zanko dokazovanja – češ socializem je slab, ker ga ni več! Ta dokaz je isti, kot če bi trdili: “ni razlike med socializmom in kapitalizmom, saj v obeh obstajajo zapori”! Ampak to se nam verjetno ne zdi smešno, mar ne?

Poglavitna moja trditev je ta, da je v SFRJ socializem obstajal bolj na nivoju želenega kot pa dejanskega stanja. In da bi zanj imele bistveno večje možnosti recimo skandinavske države. Zakaj se torej one zanj še niso celovito odločile, lahko na to vprašanje odgovori le dialektika.

Prvi najbolj enostaven odgovor je seveda ta, da te države še niso izčrpale – izkoristile vseh možnosti v okviru socialdemokratskih modelov. Drugi odgovor bi bil ta, da socializem zahteva trajen in stabilen družbeno ekonomski okvir, kar pa ni niti v skandinavskih državah že doseženo, glede na to, da se vsake toliko časa vrnejo na oblast konzervativne politične stranke izrazito temelječe na prevladi kapitala. Tretji odgovor je seveda ta, da se lahko socializem uveljavi le na krilih posameznikove in družbene modrosti, predvsem pa kot izraz hotenja in ne prisile – to pa bi naj bila temeljna paradigma demokratičnosti v družbi – ne pa konfliktnost.

Sedaj pa si le odgovorimo ali je to, kar smo v SFRJ imenovali socializem, sploh imelo kakršne koli možnosti za preživetje. Odgovor je seveda ne!

Zaključek je ta, da prednost družbene preobrazbe, ki se opravi na krilih bajonetov, lahko zmagovalcu izvedene nasilne preobrazbe daje legitimnost, da za novo paradigmo družbenih odnosov lahko poljubno izbere ime. Lahko je to komunizem, lahko je socializem, lahko ljudska demokracije – pravo skupno ime pa je v bistvu diktatura v različnih formah!

Meni je samo enega žal, namreč tega, da se je tudi desna paradigma v Sloveniji ujela v to past. Govori nam o demokraciji, obenem pa nas sili in nam ponuja diktaturo! Če že moramo o tej temi molčati, to pomeni le eno. Definitivno še nismo zreli za socializem in brez zamere, bomo počakali dokler to ne bo splošna zahteva ljudi! In nikar se ne čudite napisu, ki bo zaplapolal na zastavi – »Vae victis«!

Ines1

Zakaj socializem ne bi bil zopet mogoč?

Ali lahko verjamemo v sodelovanje in moč preko interneta?

Ali smo resnično sposobni dobro premisliti, kaj je vse tisto, kar nas je v zadnjih dvajsetih letih dobesedno pahnilo v popolni mrak in močvirje, kjer se lahko rešujemo le tako, da smo prisiljeni eni druge tlačiti v blato. Kdor koli bo v tem hotel videti egoizem, se mora kar lepo pomiriti. Saj se ne opozarja na takšen ali drugačen odnos do soljudi, temveč na to, da se naj ne udinjajo tistim, ki iščejo najbolj poslušne hlapce za dosego svojih političnih ciljev. Naj se vprašajo ali je to njihovo ravnanje etično ali pa naj menijo, da niso zavezani moralnim pogledom do naroda, ki jih je sprejel pod svojo streho in jim omogočil poleg zagotavljanja občanskih pravic, torej do dela in bivanja, še državljanske pravice. Današnji primer, naj bodo župniki. Kako jim vest dopušča, da zlorabljajo cerkvene prostore za ideološke manifestacije, za nagovarjanje ljudi, zbiranje, hranjenje podpisov in ‘poštarstvo’ do Ljubljane.

Slovenci smo si na žalost sami krivi! Zato ker volimo politike, ki jim je za te zadeve zlorab kaj malo mar. Zato ker ne spoštujemo svoje države in mislimo, da je popolnoma vseeno, kdo so ljudje, ki so jim zaupane najvišje politične in uradniške funkcije v državi. Krivi smo tudi zato, ker raje sprejemamo to, da svoje ljudi dobesedno tlačimo in jih načrtno zamenjujemo z predvsem poslušnimi in lojalnimi. To, da je nekdo zelo velik strokovnjak na nekem področju, še ni noben razlog, da zasede politično funkcijo! Žalostno je tudi to, da narod, ki ceni sebe in svojo državo, na te stvari ne opozarja na glas, temveč jih preprosto upošteva. Mi v zadnjih dvajsetih letih nismo bili sposobni niti tega spoštovanja, kaj šele upoštevanja!

Pred leti sem po dolgem razmišljanju sklenila, da bom v tem procesu demokratičnega sodelovanja tudi sama bolj aktivna. Preprosto zakaj. Ker nimam pravice ničesar kritizirati ali opozarjati na napake, če tudi sam nimam volje, da sodelujem v potrebnih spremembah. Teh sprememb pa ni če ne bomo dosegli kritične mase pozitivno mislečih. Torej sem se povabila med vse tiste, za katere sem mislila, da enako mislijo, v želji za sodelovanjem.

V tem sodelovanju si nisem želela nek položaj, kot zgolj za brezglavo odločitev ali iskanje nekega statusa. V resnici sem bila prepričana da v politiki potrebujemo ljudi, ki so pripravljeni komunicirati z drugimi poslanci in jih prepričati v naš prav, tako v smislu ekonomske prihodnosti EU, kot slovenskih odnosov do sosed, do skupne izobraževalne in kulturne perspektive v EU, do problemov na področju varovanja okolja, genskega inženiringa… in še bi se lahko naštevalo. Predvsem pa mi je šlo za kakovost dialoga, saj sem vedela, da bom sodelovala po najboljših močeh, še bolj pa sem se veselila sodelovanja, pomoči, nasvetov in predlogov vseh tistih, ki so sposobni v vseh razmerjih vedno ostati predvsem ljudje. In to takrat, ko jim gre dobro, pa tudi takrat, ko jim gre slabo.

Dejala sem si, tudi če nam ne bo uspelo, nam bo ostalo vsaj zadovoljstvo in čista vest. Zakaj vendar ne bi stopili iz sence, da bomo svoje storili in naj se zgodi demokratična volja, takšna kot bodo to pokazale prve naslednje volitve.

Ta misel in dilema hkrati, mi je bila iztočnica, kot tudi vprašanje, ki mi je ostalo odprto od pisanja prejšnjega bloga. Namreč, ali so psihopati prekletstvo sleherne družbe, saj so po drugi strani tudi njen »spiritus movens« in zato ni temeljno vprašanje psihopati, da ali ne? Temeljni problem je v tem, kako jih brzdati. Torej kako in v kateri točki odkriti psihopata. Pomembno pa je pred tem eno spoznanje, psihopati delujejo v mreži in odkritje enega ne pomeni ničesar, če se ne odstrani tistega, ki je matica takšne kadrovske politike.

Pri tem sem ogromno pričakovala od možnosti nterneta, spletnega povezovanja, hitrosti izmenjave informaciji in podobno. Pa iz te moke sploh ni bilo kruha. Internet se je pokazal v svoji končni funkcionalnost v svoji intelektualni moči, kot ‘čebljanje’ petletnih otrok v vrtcu. Ni se vzpostavila neka naravna hierarhija med pišočimi, ni bilo avtonomije in samokontrole. Vsak si si je drznil in si še, bolj kot je omejen, drugim soliti pamet. Ne vzpostavljajo se prioritetni politični cilji. Politična ponudba je kot na ‘bolšjem sejmu’! Med resne politične diskurze se mešajo neresni, tudi ‘pranje las’ in podobna, sicer koristna, vendar vseeno trivialna opravila. Skratka, internet in spletno povezovanje je ‘naravni raj’ za psihopate in sociopate vseh barv in vrst.

Prepričana sem, da poleg individualnih znanstveno – strokovnih metod obstajajo tudi pristopi, ki so vezani na metode analogije, kjer predvsem analiziramo obnašanja ljudi v preteklosti in napovedujemo njihovo bodoče ravnanje. Po drugi strani pa se srečujemo še z enim fenomenom, sama bi dejala z mefistovskim, ko so ljudje pripravljeni zavestno prodati svojo dušo za katero koli vlogo, ki jim zagotavlja njihovo »socialno-ekonomsko varnost«, torej vlogo sociopatov, sadistov, makiavelistov, narcisoidnih oseb in hinavcev. Torej ne zgolj zaradi strahovlade prej navedenih skupin, se jim lahko pridružijo tudi povsem normalni ljudje, predvsem zaradi lastnih egoističnih koristi in jih potem zagovarjajo v njihovem početju in izvajanju terorja.

Nekoč pred leti je v Sobotni prilogi Dela Sonja Merljak zapisala pogovor z Dušanom Nolimalom in sta tudi onadva iskala odgovor na vprašanje: “«V čem je privlačnost vseh možnosti, ki odpirajo možnost dokazovanje lastne moči (torej tudi spleta), da jih privlači kot plamen vse vrste vešč?”  Nista sicer podala končnega odgovora, sta pa našla izhodišče. Zapisala sta: »Če torej združimo različne discipline, od psihiatrije, psihologije, nevro-znanosti do epidemiologije, kriminologije, socialne medicine in antropologije, pridemo do zanesljivih socialno-medicinskih diagnoz, kaj je psihopatija, kako velik pojav je to, kako se širi in kakšne posledice ima to za družbo.«

Za konec, le še to. Vsak lahko zazna v svojih spletnih razmerjih in okolici psihopate, kar še ne pomeni točke za njihovo diskvalifikacijo, temveč predvsem budno pozornost, da nikakor niso primerni, da se dokopljejo do vplivnejše družbene moči. Le eno spoznanje velja. Ni vse v IQ, tudi EQ je pomemben. Zanimivo pa je to, da ravno psihopati to najbolj na glas kričijo! Verjetno pač v stilu »Primite tatu!«

Le prava vprašanja si moramo postaviti. N.pr., vsi ki bodo že po prebranem uvodu ignorirali ta blog – so verjetno nizkega EQ. Kdor le pleteniči neoliberalistična načela o demokratičnosti, svobodi, ekonomski samozadostnosti človeka, je prav tako sam sebi največji sovražnik.

Trubar-evangelicani

Ali lahko verjamemo v sodelovanje in moč preko interneta?

Saga o “človeških robotih”!(2)

Že v prejšnjem blogu sem napisala,da se je sedaj, po zaslugi neoliberalizma, nekdanja kadrovska poslovna funkcija preimenovala v HRM – Human resource managemet, oz. v prevodu ‘Upravljanje s človeškimi viri’!

Spoznali smo prvi del zgodbe, ki jo je predstavil g. Robert Ivanc po svojem viru. Mislim, da pripoved res dobro opozarja na to, da se kratica spreminja iz HRM v HRR – Human resource robots! Torej resnično lahko vse bolj govorimo o ‘človeških robotih’, ki so bili nekdaj ljudje, danes pa so postali “viri”.

Revoz in še vrsta drugih, ki so prišli kot kapitalski ‘rešitelji’, so le začetek verige ‘rešiteljev’, ki nam jih sedaj ponujajo kot bodoče kupce vsebin paketa naših podjetij. Zgleda, da obstaja odločenost, da se gre v tem do konca. Nič ne pomaga opozarjanje, da sploh niso več pomembni zgolj za kapitalski odnosi, temveč predvsem za socialni, ki bodo povsem izginili!

Gre za tiste odnose, ki nastajajo iz Heglovega dualizma, ko govori o »imetnikih« kapitala in »lastnikih« kapitala. Tega v naši zavesti preprosto ni. Sicer pa, preberite si samo pisano paleto komentarjev, ki so napisani na DrugemSvetu ob prvem blogu na to temo in si sami ustvarite svojo sliko.

Objavil in zbral Robert Ivanc – ČLOVEŠKI VIRI

V Po prvih dnevih dela sem čutil precejšnje bolečine v rokah, na kar sem bil opozorjen in temu v začetku nisem posvečal pretirane pozornosti, čeprav je bilo vse skupaj drugače kot pri običajnem ‘muskelfibru’. Čutil sem neprijetno mravljinčenje rok in izmenjujoč občutek hladnih ter vročih dlani. Težave so z dnevi naraščale in v drugem tednu sem že vedel, da to ni nekaj, na kar se bom enostavno privadil. Potrebno je bilo ukrepati. Na zdravnika oziroma kako bolniško v času enomesečnega poskusnega obdobja si nisem drznil niti pomisliti. Vedel sem, da lahko kakršnakoli odsotnost med poskusno dobo pomeni odpoved. Pomagal sem si sam, delal naprej pod vplivom’ lekadolov’ in jih pogoltnil dva do tri na noč, da sem zdržal do božiča. Podobne težave so imeli tudi nekateri ostali viri, a so na različne načine blažili in skrivali težave, prav tako v skrbi, da ne izgubijo zaposlitve. Ko sem raziskoval vzroke za pojav tega mravljinčenja, sem se seznanil s t.i. karpalnim kanalom v zapestju, kjer pride do vnetja živca. Bolečine sem občutil, kot da bi imel roki v ognju, ki ju ne moreš potegniti ven. Zanimivo je, da ob tempu dela in seveda ob ‘lekadolih’ bolečine niso bile tako hude, a je bolečina naraščala vsako jutro po koncu nočnega dela. Bolečine so mi preprečevale nujno potreben spanec, saj sem se zaradi tega stalno zbujal v intervalih po pol ure. Zaradi same utrujenosti in neprespanosti prve tri tedne niti nisem našel časa, da bi se naročal pri osebnem zdravniku. Zlasti zadnjih 9 dni pred božičem smo imeli 8 nočnih ‘šihtov’, saj so nam vikend skrajšali za en dan, in nam določili nočno delo na nedeljo zvečer. Ob tem dodatnem dnevu je bilo obilo slabe volje vseh virov, saj že običajni celotni vikend ni zadoščal za počitek in regeneracijo. Viri v nočni izmeni smo vidno utrujeni nastopali z delom že ob ponedeljkih, v resnici smo občutili permanentno utrujenost.

Ob vseh težavah sem mukoma dočakal zadnji delovni dan v decembru.  Veselje je bilo nepopisno, avtobus je ob povratku spominjal na vrtec razposajenih otrok, ko nastopijo počitnice. Pri tem so krožile zabavne izjave tipa: “ja nisam došao, da radim, nego da zaradim”, vendar se je humor mešal tudi z besom nad razmerami, na avtobusu je bila zelo pogosto izrečena beseda “lažovi”, v različnih jezikih. A prav govorica narodov nekdanje skupne države je najbolj izražala razmere, v katerih smo se znašli viri. Siceršnja razposajenost je bila povezana z nastopom treh tednov kolektivnega dopusta. Sam sem se v tem času posvečal blaženju bolečin v rokah, predvsem v desnici. Izvajal sem stalne masaže in vtiral priporočene zeliščne kreme. Predvsem sem bil skrajno občutljiv na mraz in sem tudi doma v toplih prostorih imel večino časa na rokah kar delovne Revozove rokavice. Rokavice so mi resnično lajšale bolečine in prijetno grele dlani. Skoraj dva tedna sem imel velike težave pri najpreprostejših opravilih, od zavezovanja vezalk, priprave hrane, pomivanja ipd. Ob božično-novoletnem rajanju je tritedenski kolektivni dopust minil kot blisk. V tretjem tednu kolektivnega dopusta so nam pripravili še en celodnevni izobraževalni dan, namenjen priučitvi tretjemu tipu vozil, ki smo jih izdelovali. 

S  prvim delovnim dnem po novem letu so nas obvestili, da bodo s 1.3.2015 odpustili vseh pravkar zaposlenih 450 “sposojenih” agencijskih virov. S tem naj bi se začasno ukinila nočna izmena. To so utemeljevali, češ, da so pričakovali večjo prodajo. Seveda temu ni nihče verjeli, laž je bila preočitna. Nekateri ‘posvečeni’ viri z večletnim stažem so bili že od začetka obveščeni, da se bo to zgodilo, a so morali o tem molčati. Mediji in slovenska javnost so bili o odpuščanju obveščeni pred nami, ki bi morali to zvedeti prvi. Odpuščanje se je zgodilo, čeprav je Revoz dosegel pričakovani 15% porast prodaje. Vodstvo Revoza ni čutilo nobene odgovornosti do virov niti do države, ki jim je izdatno pomagala. Vlada RS ni ukrepala in ni z ničemer ščitila ljudi z delovnimi dovoljenji, niti ni ščitila med njimi številnih lastnih državljanov!

Razočaranje 471 pravkar odpuščenih je bilo nepopisno. 50 virov, ki so se bolje obnesli ob nadčloveških naporih, brez bolniških odsotnosti in so pridno z nadurami nadomeščali preštevilne bolniške odsotnosti sotrpinov, bodo obdržali zaposlitev. Okoli 70 virov, ki so v podjetju že več kot 3 mesece do nekaj let, so nadomestili z novimi, bolj ohranjenimi viri. Zagotovo lahko predvidevamo nadaljnji razplet, čez nekaj mesecev se bodo znova odločili razširiti proizvodnjo z nočno izmeno in bodo izrabljali še rezervne vire, ki jih hranijo na seznamih, čeprav so formalno last zaposlovalnih agencij. Rezervnih virov je več kot dovolj, visoka brezposelnost ima v kapitalizmu točno določen namen, kar se v opisanih razmerah tudi potrjuje. Pri tem jim bo zagotovo priskočila na izdatno pomoč tudi Vlada RS, kot že mnogokrat do zdaj in verjetno še izdatnejšo, kot je nazadnje desetkratno preplačala stroške trimesečnih prevar. Da ne pozabimo, govorim o denarju davkoplačevalcev!

Navkljub očitnemu uvodnemu izigravanju, zavajanju in laganju je vodstvo nadaljevalo s kršitvami že tako okrnjenih delavskih pravic. Odrekali so nam pravico do celovitega nadomestila za prevoz na delo, onemogočali pravico do enega prostega dneva na teden, ki nam po zakonu pripada tekom enomesečnega odpovednega roka. Pod izgovori, da hočejo zaposlenim virom omogočiti zdravo prehrano, so nam vsiljevali kuhinjo Sloresta, pri tem pa v resnici krepko znižali izdatke za prehrano na pičlih 2,2€ na dan.

Po drugi strani pa so se vendarle trudili ohranjati potrebno delovno moralo (sicer bi ostali že v začetku februarja vsi doma) z nekaterimi ugodnostmi. Vsak zaposleni je imel možnost dobiti novi twingo v izposojo za konec tedna, z napolnjenim rezervoarjem. Vsem odpuščenim virom je bilo obljubljeno še dodatnih 250€ nagrade, če bodo vztrajali do konca enomesečnega odpovednega roka. Za dosego vseh ugodnosti je bilo pomembno le, da ni bilo bolniških odsotnosti. Vendar tudi ob obljubah mnogi niso zdržali pritiskov. Zaenkrat obljube še niso bile realizirane. V začetku poln avtobus delavcev iz Ljubljane, se je prav v zadnjih dveh tednih prepolovil, pretežno zaradi bolnikih odsotnostih ali tudi drugih razlogov, čeprav so se zavedali, da bodo zaradi tega zanesljivo ob 250€ nagrade, nemara pa celo deležni penalov. Visoko nad poprečjem so bili bolniški izostanki virov tudi iz Novega mesta ter drugih krajev Slovenije.

Zdi se, da so v propagandnih aktivnostih Revoza mediji in Vlada RS ves čas stali ob strani, kar dokazuje tudi ogled objavljenih prispevkov v letu 2014, kjer lahko sledimo pompoznim objavam tipa “Revoz, rešitelj dolenjskega gospodarstva”. Sledil sem različnim informacijam o vladnih subvencijah Revozu, ki naj bi mu podelila vse do 1mrd.€! Konkretna številka, kot že zapisano zgoraj, je znašala 22,5 milijonov €, prav za namen zadnje širitve proizvodnje. Je bilo dogovorjeno z Vlado, da bo to trajalo le 3 mesece? Bo Revoz prejel nove subvencije, ko bo znova odprl nočno izmeno? Pri tem se lahko vprašamo, kdo je v resnici plačal sposojene vire? Subvencije večdesetkratno presegajo zneske, ki so jih viri prejeli za opravljeno delo. So mogoče subvencije prejemale tudi zaposlovalne agencije, ali je ves davkoplačevalski denar pobral Revoz?

Kako lahko slovenska vlada subvencionira podjetja, ki so v 100% tuji lasti in kjer ves dobiček pobegne v tujino? Kdo bo kril stroške, ki izhajajo iz poškodb pri delu? Ali je to sploh smiselno, ali ne bi raje plačevali “ljudi” z enakimi zneski, ki bi namesto tlake v Revozu opravljali prostovoljna dela? Denimo na portalu Dnevnik na spletu, kjer je večino člankov v okviru sistema Piano, so Revozovi pompozni članki na voljo vsem. Prav ti članki so na moč zavajajoči, predvsem Revoz ne rešuje slovenskega gospodarstva, ravno obratno, pomeni samo beg profitov v tujino, skupaj z davkoplačevalskim denarjem! V teh člankih je omenjan Zavod za zaposlovanje, ki naj bi bil poleg zasebnih zaposlovalnih agencij posrednik pri zaposlovanju novih delavcev. To ne drži, nihče ni imel izbire, vseh 450 virov smo prisilno postali lastnina zasebnih zaposlovalnih agencij, ki so vsa v tuji lasti. Kdo je plačeval Revozove članke, če ne sistem Piano? So bili plačani z vladnimi subvencijami? Glede na to, da naj bi subvencije reševale brezposelnost, je nedopustno, da se skriva podatek, kolikšen je bil med njimi delež brezposelnih Slovencev. Je Revoz morda pričakoval, da bodo tuji delavci še bolj uklonjeni, v strahu pred vrnitvijo na domača vojna žarišča? V resnici so tuji delavci zelo kvalitetni, predvsem pa si ne upajo povzdigniti glasu za človeške pravice, resnično si želijo le ostati živi in dostojno živeti, kot vsi mi. Kdo bo prevzel odgovornost ob takem “reševanju” gospodarstva? Ali, kakšen je vzorec v ostalih “velikih” podjetjih, ali prav tako rešujejo slovensko brezposelnost.

61483854

Saga o “človeških robotih”!(2)

Saga o “človeških robotih”!(1)

Sedaj se je po zaslugi neoliberalizma, nekdanja kadrovska poslovna funkcija preimenovala v HRM – Human resource managemet, oz. v prevodu ‘Upravljanje s človeškimi viri’! Vendar, zgodba, ki sem jo izbrala, ki jo je predstavil g. Robert Ivanc prej opozarja, da se kratica spreminja iz HRM v HRR – Human resource robots! Torej vse bolj govorimo o ‘človeških robotih’, ki so bili nekdaj ljudje, danes pa so postali “viri”.

Tudi Revoz je prišel kot kapitalski ‘rešitelj’, enako nam sedaj ponujajo kot ‘rešitelje’ bodoče kupce iz paketa naših podjetij. Zato bo takšnih primerov vse več. In sploh ne gre več zgolj za kapitalske odnose, gre tudi za socialne, ki bodo povsem izginili! Sicer pa, preberite in si sami  in si ustvarite svojo sliko.

Objavil Robert Ivanc – ČLOVEŠKI VIRI

 

V sredini novembra sem zasledil informacijo, da novomeški Revoz zaposluje. Kot iskalec zaposlitve sem jim poslal zaposlitveno prošnjo. Presenetil me je hiter, a detajlno skrbno izdelan sistem izbora kandidatov, ki ga je izvajala Revozova “Direkcija za človeške vire”. Da ponazorim plastičnost tega novodobnega, kapitalističnega izraza, bom v nadaljevanju namesto o ljudeh govoril o virih.

V zgolj dveh tednih od dne, ko sem odposlal prošnjo za zaposlitev, sem (s prvim decembrom) nastopil z delom v nočni izmeni. V kratkem dvotedenskem obdobju sem se kar štirikrat odpeljal v dolenjsko prestolnico, da sem opravil vse potrebne razgovore, oceno mojih delovnih spretnosti in psihofizičnih sposobnosti, zdravniški pregled, varstvo pri delu ter celodnevni izobraževalni seminar. Najnapornejši v stampedu detajliranega sistema izbora kandidatov je bil celodnevni izobraževalni seminar, ki so ga izvajali predavanja nevešči Revozovi strokovnjaki in nas mučili celih 8 ur. Poleg malice je bila edina vmesna osvežitev tečaj iz varstva pri delu, ki smo ga vsi kandidati opravili z odliko, brez ene same napake. Največjih muk pri vsem tem so bili deležni kadilci, saj niso računali na absolutno prepoved kajenja na celotnem območju tovarne Revoz. Nekateri viri Revoza so se kljub vsemu nekako znašli, saj je v vseh wc-jih Revoza moč zaznati tobačni dim. Ob tem velja omeniti pravo vojno, ki jih Revozova varnostna služba vrši proti kadilcem. Varnostniki ob sumu kajenja brskajo po žepih virov, na tak način zasačen vir je potem sankcioniran s 3 meseci 15% odtegljaja pri svoji mezdi. Revoz, v “skrbi za zdravje” virov namerava organizirati programe odvajanja od kajenja, ki bo financiran s sankcijami zasačenih kadilcev. Program še ni zaživel, vprašanje pa je, kdaj in če sploh bo. Do takrat bodo Revozu predstavljale protikadilske kazni zgolj zniževanje že tako in tako nizkih izdatkov za izplačila osebnih dohodkov, ki jih prejemajo viri dobička.

Ob koncu izobraževalnega seminarja smo prejeli informacijo o izboru kandidatov. Bil je to petek, zadnji delovni dan v novembru. Na seminarju je bilo prisotnih okoli 100 kandidatov, izmed katerih so izbrali le pol ducata virov, med njimi tudi mene. Glede na to, da so v novembru in s 1. decembrom zaposlili skupno 450 novih virov, je gotovo šlo za celo serijo izobraževalnih seminarjev. Preostalim so obljubili, da jih imajo kot rezerviste in da bodo še prišli na vrsto, v letu 2015. Slišati je bilo priročno, ko odpove kak od 450 virov, se ga da na hitro zamenjati, kot izrabljeno surovino. Načrt je s tem popoln, pričakovan dobiček dosežen, konkurenčnost izpolnjena, za izrabljene vire bodo poskrbele posebne službe, t.i. zaposlovalne agencije. Slednje so pozneje (januarja 2015), ko je v medije kot strela z jasnega udarila novica o odpuščanju 450 agencijskih virov, zapisali novinarji, da Revoz z odpuščanjem ne bo imel dodatnih stroškov. S tem se bodo ukvarjali lastniki virov, torej agencije. Za razliko od poročanja v medijih je Revoz odpustil skupno 471 virov. Okoli 50 novo zaposlenih agencijskih virov so zadržali, odpustili pa so enako število iztrošenih starih virov. Mediji so navajali subvencije vlade RS, ki naj bi Revozu pomagale zaposlovati z zneskom 22,5 milijonov €. Če verjamemo, da skupni znesek subvencij ni bil mnogo večji, še vedno podatek več desetkratno presega stroške za osebne dohodke virom. Podatkov o tem, ali je Vlada RS finančno pomagala tudi zaposlovalnim agencijam, ni. Iz tega lahko upravičeno sklepamo, da vlada RS ne samo da krije vse stroške dela v Revozu, večino subvencij pomeni davkoplačevalski prispevek k skupnem dobičku koncerna Renault.

Ko sem na seminarju prejel informacijo, da sem med izbranimi, ni sledil podpis pogodbe z Revozom, temveč so mi določili agencijo, čeprav ves čas ni bilo nobenih posrednikov, niti Zavod za zaposlovanje se ni vmešaval, še manj Vlada RS, a o tem več ob koncu prispevka.

Imel sem navidezno možnost odločanja, saj živimo v svobodnem Svetu. A v resnici ni bilo izbire. Moral sem se pokoriti temu nesmislu in ostati TIHO, kot so to storili vsi ostali izbrani viri. Smo pa zatem bentili vse nadaljnje tri mesece, večinoma izven prostorov Revoza.

Formalno nismo bili zaposleni v Revozu, bili smo zgolj lastnina zaposlovalnih agencij, ki posoja novodobne sužnje oziroma vire Revozu. Kot uklonjeni iskalci zaposlitve smo podpisovali vse, denimo pogodbo, kjer smo s podpisom potrjevali, da smo jo dobili tri dni pred podpisom v vpogled. V resnici ni bilo na voljo časa niti, da bi jo lahko prebral. Potreben je bil takojšen podpis ali pa povratek nazaj med rezervne vire. In kljub temu, da je bila pogodba kot taka za nedoločen čas, ni s tem prinašala nikakršnih posebnih pravic, v tem smislu ni bila vredna niti papirja, na katerega je bila natisnjena. Za ta neskladja so agencije poskrbele s prirejanjem datumov in krajem podpisa pogodbe.

Ob podpisu pogodbe sem prejel še uradno napotitev na Revoz. Kot prebivalcu Ljubljane je bila edina možnost dela v nočni izmeni, tako je narekovala revozova politika prevozov na delo. Nočna izmena je uradno začenjala z delom ob 22h, potrebno pa se je bilo zglasiti bistveno prej, pred Kolosejem v BTC, od koder je ob 20:20 odpeljal najeti avtobus proti Revozu v Novem mestu. Kakršnakoli zamuda ni prišla v poštev, saj bi to pomenilo neupravičeno odsotnost z dela, ali, v najboljšem primeru, pot na lastne stroške – kjer bi imeli vsi viri resne težave. Tako sem dom moral zapustiti že ob 19h, da sem zagotovil pravočasni prihod. To je pomenilo, da sem za osemurno delo porabil do 14 ur dnevnega časa. Zaradi organiziranega prevoza seveda ni bil krit potni strošek do Novega mesta, nesprejemljivo pa je, da ni bil krit niti mestni avtobus. Takšno navodilo je izrekala Direkcija za človeške vire, ki je bila v stalni navezi z zaposlitvenimi agencijami. V Revoz bi lahko prihajal samostojno in tako prihranil 4 ure dnevno. A bi pri tem moral kriti potne stroške sam, preko 300€, kar tudi ni prišlo v poštev. Sprejeti sem moral ritem 14 ur za 8 ur plačanega dela. V sami tovarni Revoz sem vsak dan bil prisoten približno 8:40h, kot beleži sistem prihodov in odhodov z dela, a se je vedno upoštevalo natanko 8 ur. Tako sem moral, da delovni proces nemoteno teče, žrtvovati dnevno dodatnih 6 ur svojega časa, od tega sem Revozu “prostovoljno” namenil za 40 minut priprav na težak in intenziven delovni proces. Pa so prav kapitalisti in neoliberalistični dogmatiki tisti, ki lajnajo mantro “čas je denar”, a le, ko gre za njihov čas, viri teh pravic ne moremo imeti, saj smo zgolj viri.

Seznam razočaranj se s tem ne zaključi. Težko je orisati težavnost dela v Revozu. Vso težo lahko spoznaš le, ko si sam izpostavljen takemu uničujočemu ritmu. Prvi dan dela sem, čakajoč na prva navodila, lahko nekaj časa opazoval bodoče sotrpine. Hecno jih je bilo gledati, kot da delajo z neko ihto, ko se v različnih položajih nagibajo v notranjost karoserij in izvajajo tisočere različnih operacij. Kako težavno je to početi 8 ur na dan oziroma na noč, sem kmalu začutil sam. Prvi dan uvajanja sicer še ni bil tako naporen, a sem postopoma po nekaj dneh moral prevzemat celoten delovni proces. Potrebno je bilo osvojiti vse številne, drobne in zaradi hitrosti komaj opazne operacije. Imel sem veliko težav, da sem lahko 8 ur držal ritem tekočega traku, napori so bili nečloveški. Poleg hitrosti sem moral biti ves čas stoodstotno pozoren, da ne bi delal napak, kar je bilo zaradi tempa dela in mnogoterosti različnih operacijah silno zahtevna stvar. Skoraj ni minilo dneva, ko se ne bi ena ali več napak pojavljala tudi pri virih z večletnim stažem. Ponavljajoče napake so lahko vplivale na višino osebnega dohodka ali na odpoved delovnega razmerja, s tem smo bili viri podvrženi dodatnemu stresu. V vsem času zaposlitve nisem tekom dela niti enkrat zazehal ali kako drugače občutil zaspanost, tudi ko sem imel serijo večih dni skupaj po dve uri spanca dnevno.Za utrujenost enostavno ni bilo časa, delovni tempo tega ni predvideval. Tudi ostalih virov nisem opazil zehati med samim delom, a sem pri mnogih lahko opazil rdeče oči z znaki neprespanosti in utrujenosti. Med samim delom sem se izogibal pogovarjanju, ker si nisem mogel privoščiti odtegovanja pozornosti, tveganje za napake je bilo previsoko. Bili smo podvrženi skrbnemu nadzoru sistema za sledenje, beleženje in odpravljanje napak. Za pravilno prevzemanje dela ob menjavi delovne izmene pa so se viri medsebojno kar sami nadzirali in se pri tem pogosto tudi sprli. Delovne preobremenitve so se kazale v zelo pogostih, nadpovprečnih bolniških odsotnostih in tudi v številnih medsebojnih konfliktih ter celo v fizičnih obračunih, pretepih. Slišal sem za primere groženj z nasilnimi obračuni, napadi, in celo z grožnjami zoper življenje, seveda nekje izven tovarne. 

Na noč je moral vsak zaposleni na liniji opremljati 160-180 vozil treh različnih tipov, kar pomeni eno vozilo nekje na 2,5 minute. Pri tem smo uporabljali elektronske vijačnike, ki so privijali vijake z veliko hitrostjo in vsakokrat se je na roko prenesel sunek. Dnevno se je takih sunkov nabralo preko 500, kar sem tudi čutil na rokah. Obkroženi smo bili s številnimi senzorji, ki so šteli potujoče avtomobile in nadzorovali izvajanje določenih ključnih operacij. S tem so bili tudi viri izpostavljeni vsem tem sevanjem. Razmere so se med delovnimi mesti nekoliko razlikovale. Precej bolje se je godilo delavcem, ki niso delali za tekočim trakom. Tekoči trak je dejansko instrument razčlovečenja, zlasti ko je intenzivnost dela naravnana na zgornji prag človeških zmogljivosti. Odtujitev od dela je pri tem popolna. Vir za tekočim trakom nima nadzora nad hitrostjo tekočega traku, podvržen je ritmu dela traku, ki mu mora stalno slediti. Tekoče trakove bi morali z zakonom strogo prepovedati. Tekoči trak pomeni ceneno obliko nadzora nad viri in njihovo storilnostjo. Posledica je absolutno razčlovečenje. Vendar, kakšne bodo posledice? Vodstvo Revoza zanimajo le dobički. Zgolj dobičku sledijo tudi agencije, pri čemer jim je nekakšna skrb za vire zgolj krinka. Pravzaprav je pojav sodobnih zaposlovalnih agencij povezan s poenostavitvijo izkoriščanja človeških virov. Odpravljanje vseh nastalih posledic bo vse bolj prehajalo na pleča davkoplačevalcev oziroma virov samih.

Nadaljevanje prihodnjič!

61483854

Saga o “človeških robotih”!(1)

Uresničimo naše sanje!

Razne misli nas preganjajo zadnje dni, kar je Syriza zmagala v Grčiji. Med drugim tudi ta misel, da bi bilo dobro izviti se iz tega primeža reakcionizma, ki nas obdaja in ki postaja vsak dan bolj zadušljiv. Ne pomaga nobeno priseganje, na logiko, zdrav, razum, etičnost. Nič ne pomaga. Za bodočnost Evrope, če ta noče razpasti, je v smeri dveh determinant:
– za Evropejce več skupne evropske regulative, predvsem na finančno-pravnem področju, in
– za lokalno regionalni nivo – evropa regij!

Za naslednjih petdeset let lahko mirne duše ugotovimo, da je država postala luksuz in da je kot tvorba preprosto predraga. Zato naj jo ima tisti, ki si jo lahko privošči. Tudi vse razprave o korupciji, klientelizmu in podobnih nečednostih, odpadejo če ne bo takšne molzne krave. V tej luči naj nam služi zadnja odločitev Švice, v kar petih državah zapira svoje ambasade. Prosim vas lepo – ena Švica!

Danes je smisel temeljne biti v ohranitvi in razvoju ekonomsko, kulturno družbene substance ljudi, ki se identificirajo kot pripadniki skupnega jezikovno kulturnega prostora.

Čas je, da nadaljujemo z uresničitvijo naših sanj, ki nam jih je nekdo pred dvajsetimi leti neusmiljeno zatrl. Maribor je bil v bivši Yugi deseto najbolj razvito industrijsko mesto. Danes ga je prehitel celo Trzin. Mene ne zanima, kdo je za to kriv, beli ali rdeči palček. Mene zanima, kje bodo ustvarjeni pogoji, da Slovenska Štajerska in Maribor zopet postane tisto, za kar ima glede na svojo geostrateško lego izjemne, vendar neizkoriščene pogoje. To je osrednji industrijsko logistični kompleks združene Štajerske regije.

Naj ima Ljubljana svoje trgovine, storitve, turizem, politično in dejansko takšno in drugačno prostitucijo (tudi politično). Za nas v tem ni perspektive. Hočemo kreativno življenje v industrijskem ustvarjanju, kulturi, umetnosti…

Ena od najbolj tragičnih posledic, ki se je zgodila Štajercem je tudi ta, da se v razmerah, ki jih je strankokracija ustvarila v zadnjih petdvajsetih letih nikakor ne moremo Štajerci otresti, tistih, ki nas že več kot 20 let smešijo, tako s svojim početjem, ko tudi besedičenjem. Mislim na razne Kanglerje, Pukšiče, Žerjave, Zvere itd. Ti so lahko frajerji v slovenskem parlamentu, kjer veljajo pravila šankokracije. Če pa bi jih postavili na pravo evropsko politično tehtnico, bi hitro uvideli, da resnično nimajo možnosti, da bi s svojim načinom razmišljanja in delovanja prosperirali na primer celo v štajerskem parlamentu.

Pa tudi misel, da je v Graški bolnišnici drugi uradni jezik že zdaj prekmurščina (slovenščina), enako je v fabriki Puch Steyer. Tudi slovensko avstrijski literarni večeri v Gradcu so zelo obiskani. In prava milina je gledati in poslušati udeležence, ko govori vsak v svojem jeziku, pa vendar se razumejo. Za razliko recimo našega parlamenta, kjer bi naj vsi govorili isti jezik, vendar se nihče ne razume. Spoznala sem, da v Gradcu tudi v gospodarski sferi bolj cenijo Slovence, kot pa doma.

Naj zaključim s sposojeno mislijo: če Slovenski narod želi takšno vrsto demokracije, kot jo prodajajo razni Cerarji, Židani, Erjavci in že bivši Viranti, Žerjavi in Jankovići, naj jo ima. Če hočemo Štajerci ostati normalni, preprosto moramo iti na svoje in postaviti svoje cilje. Tudi bomo z veseljem sprejeli vsakega, ki je našega rodu.

Zastava Štajerske

Uresničimo naše sanje!

Ne enkrat, tisočkrat se mora ponoviti neke besede!

Ne bi kar povprek ocenjevala, vendar skoraj prepričana sem, da je težko določiti koliko ljudi sploh prebere nek blog. Lahko postavim le oceno! Števec obiskovalcev pri tem ne pomeni nič, ker le beleži klike. Bližje je števec števila ocen. Pa še tam vemo, da jih najmanj 20 % »prileti« zgolj zato, da stisne svoj »šus« in si prisluži darilo iz vrečke Urškine sestrične.

Torej naša domneva je, da nek blog prebere največ 75% tistih, ki ga potem tudi ocenijo ali celo podajo svoj komentar. To pa je bogme, hudo malo. Zato sama pravim. Ne enkrat, tisočkrat se mora ponoviti pametne besede!

Zato sem se tudi odločila, da ponovim citat iz bloga Emila Milana izpred skoraj dveh let:

Večino tega, kar danes izražajo te zahteve vstajnikov, smo v »svinčenih časih«, kakor obdobje slovenskega socializma radi poimenujejo politični strategi dominantnega položaja RKC, v neki kolikor toliko sprejemljivi obliki že imeli. Zato se naravnost vsiljuje podvprašanje, ali so te (nove) zahteve vstajnikov le nostalgične zahteve po vračanju starega sistema (ali vsaj razmer). Če je tako, potem ta nostalgija po vračanju na laž postavlja večino trditev trdoroke in klerikalne desnice, da je bil slovenski socializem navaden zločinski komunizem, v bistvu povsem enak sovjetskemu ali kubanskemu ali komunizmu Rdečih Khmerov. Te trditve so seveda svetlobna leta daleč od zgodovinske resnice in služi zgolj opravičevanju in utemeljevanju umazane oblasti in plenilske politike novih »desnih«, »lažno-demokratičnih« oblastnikov, kot je npr. g. Janša. Kar nas nazadnje pripelje do protislovja, ko ljudje ugotavljajo, da nam je bilo v »slabih« časih bolje kot zdaj, v »dobrih«.

Mislim, da je hudo ključen za razumevanje časa kam hočemo, iz česa izhajamo in kako (ali sploh smo) na spremembe pripravljeni!

20150207_172549

http://www.rtvslo.si/blog/emil-milan/filozofija-novega-ali-nostalgija-starega/87873

Ne enkrat, tisočkrat se mora ponoviti neke besede!

Namesto bloga – Cankarjev Kurent!

„Tod bodo živeli veseli ljudje!“ je vzkliknil Kurent; sladak spomin je spreletel njegovo srce …

Šel je dalje, kakor je držala kamnita pot. Komaj pa je dobro stopil, se mu je zazdelo, da so se zaprla vrata za paradižem in da je prišel v deželo bridkosti. Sam ni vedel, kdaj je ugasnila nebeška luč; nebo se je omračilo, ko sonce še ni bilo za hribom.

Kurent se je ozrl in strah ga je bilo vsega, kar je videl. Pokrajina pred njim je bila črna in žalostna. Kurent je rekel: „Tukaj je Bog zaprl dlan, ko je trosil svoj blagoslov!“

Črno blato je ležalo na cestah, črn prah na polju, na vaseh; črne so bile vode, črno je bilo nebo. Oblak je visel nad pokrajino in se ni ganil; ne veter ga ni razmaknil, ne sonce ga ni raztopilo.

„Kje so domovi, kje so vrtovi, kje so veseli ljudje?“

Strmel je Kurent in se je čudil; najbolj se je čudil, da še cerkve ni ugledal, niti kapelice, kakor se je oziral. Le tam daleč, skoraj že tik neba, se je belilo na holmu, zamolklo je vzdihovalo iz večerne daljave.

„Otroci, ljubi moji, sirotni, kam ste se razbegnili, kod nosite svoj križ?“ Tako je vzdihovalo.

Kurent je ugledal vas pod seboj; vila se je skozi vso široko zaseko, dolga je bila, da ji ni videl kraja. Hiše, temne in mrke, so se vrstile brez konca.

„Komaj plohi bi pobegnil pod tako streho!“ je rekel Kurent. „Spal ne bi tam, sanjal ne bi, tudi ne kosil in večerjal; kaj šele, da bi praznoval ter prižigal božično luč!“

Niso bili domovi tam, temveč kamen je bil ob kamnu — kantoni kraj cesarske ceste, križi na grobovih. Grenko bi bilo živeti pod tako streho, grenkejše umreti. Ni bilo ne jablan ne orehov, da bi prikrivali to žalost; na oknih ni bilo ne rožmarina ne nageljnov.

Kurent je stal na klancu.

„Ali ste pomrli vsi, ki ste hodili tod, ali pa vas je Bog do črnih tal ponižal, da vas poviša do nebes?“

Ko je stopil na cesto, se mu je do gležnjev pogreznila noga v črno blato. Od blizu je videl puste domove, prazni so bili, neprijazni; slepo in topo so gledala okna; na tistem zidu, od tujih rok postavljenem, ni bilo ne spomina ne ljubezni.

Še Kurentu samemu, botru vsega veselja, je segla v srce bridkost.

„Hudo je človeku, če vidi žalost tako veliko, da še na svojo ne pomisli več!“

Tako je rekel Kurent. In je šel, da bi videl ljudi, od bridkosti potrte, veselja željne.

Človek mu je prišel naproti, ki ni bil ne otrok ne starec. Siv in vel je bil njegov obraz; leta niso bila zapisana na njem, pač pa je bilo zapisano topo trpljenje. Opotekal se je ter spotikal, ob zgodnjem mraku že pijan; kuštravi lasje so mu viseli na čelo, klobuk je bil izgubil, obleka je bila povaljana. Z obema rokama je mahal in je govoril naglas.

„Pa kaj se jeziš, pa kaj da bi ne pil, kaj da ne bi vsega zapil? Ljuba duša, privošči mi žganja, še sama ga pij! Za koga bi stiskal? Povej po pravici! Ná jih, te groše, le varno jih spravi, pa razodeni, kaj da boš z njimi! Kdo bo odrešen — ti, ali jaz, ali najini otroci? Kdo bo oblečen, kdo bo nasičen? Ljuba duša, nič ne jokaj — kdor je obsojen, bo obešen, pa mir besedi! Kadar bom rdeče pljunil, takrat bom odrešen — sodba je taka! Le daj jih, te groše, le sem jih daj; narôči, nalij! Kdor bo legel nocoj, bo jutri počival ta dolgi počitek, oddahnil si bo na vekomaj! — Privošči mi žganja, ljuba duša, privošči počitka!“

Kurent je poslušal to žalostno pridigo; zazibal je gosli, vzdignil je lok. Pesem je zapela preko črne doline.

Pijanec je obstrmel, nato je zavrisnil od radosti in je zaplesal. Ne on sam; prišli so, Bog sam vedi odkod, kakor krti izpod krtin, in komaj je Kurent zagodel, je vodil procesijo.

Bila je procesija, kakor je Kurent še nikoli ni videl. Strašna bi bila ob belem dnevu, strašnejša je bila v mraku, pod nizkim, temnim nebom. Ali so se bili izkopali iz zemlje, pa se jih je še držala črna prst na licih, na rokah, na obleki? Ali so grešniki, na smrt obsojeni, preglodali železne verige ter planili na cesto, da plešejo v blatu, svobode pijani?

„Zagodi nam, Kurent, upijani nas žejne, veselja daj žalostnim!“

http://sl.wikisource.org/wiki/Kurent

Tisto noč, ko se je Kurent v samoti razjokal, so planile temne sanje čez slovensko deželo. Oči so se nenadoma odprle in so obstrmele, lica so obledela in mraz je segel v srce.

Žarko je sijala mesečina. Izza tujih gora pa se je vzdignila senca tako mogočna, da je zatemnila vse nebo. Sama smrt je bila, črna in gola, na glavi pa je imela veseljaški klobuk. S silnimi koraki je šla od hriba do hriba, v levici je zibala gosli, v desnici je držala lok. In njena pesem je bila kakor posmehovanje ubogim, zaničevanje žalostnim, zasramovanje upajočim. Trdo je šla od hriba do hriba in njene noge so bile do kolen oškropljene od nedolžne krvi. Kamor je stopila, so se bajte rušile, je trava venela, so padali gozdovi.

Za njo pa je stopal, natanko po njenih stopinjah je hodil bosjak nebogljenec. Hlače so mu segale komaj do kolen in prevezane so bile z vrvjo, na cesti pobrano. Gologlav je bil in golorok, v lica bled in bolan; pod pazduho je tiščal harmoniko. Njegove oči so gledale žalostno in solza za solzo je kapala iz njih. Kamor je taka solza kanila, je vela trava ozelenela, so gozdovi zašumeli, so mrtve bajte čudežno oživele.

Šla je senca s silnim korakom preko vse dežele; tisoč plahih oči je strmelo nanjo, tisoč prestrašenih src je molilo. Obadva, smrt in godec, sta tiho utonila v daljno noč. Hladen veter je zapihal od severa, zamolklo je v gozdovih zabučalo … Kaj je že minila polnoč? Kaj je čas in ura, da se izpolni to trudno tisočletno hrepenenje? … Glej, oko, razveseli se in upaj — ali se ne drami zarja na vzhodu? …

IMG_196574770660215

Namesto bloga – Cankarjev Kurent!

Globalizacija kot nova instrumentalizacija ekonomske vojne!

Ta teden smo praznovali obletnico referenduma o neodvisnosti. Ponovno smo poslušali vznesene besede politikov, kot tudi že leta prej in njihove ocene današnjih dni. Iste besede – novi obrazi! Tudi med temi nihče med njimi noče priznati, kako so nas oplajali z vero v boljši jutri. Tudi Cerarju, ki je imel zanosen govor v Cankarjevem domu sta na koncu iz ust odleteli le besedi vere in upanja, saj nam je le to ostalo.

Vsi, ki smo doslej opozarjali na nujnost jasnega definiranja naših ciljev, opredelitve naše vizije in nujnosti, da ne nasedamo lažnim prerokom smo bili vseskozi osramočeni v maniri prave specialne vojne. Še naši vrli sindikati so pohlevno zatrjevali, da vstop v EU še ne pomeni EU plač. Češ, da smo premalo konkurenčni. Pa kdo za božjo voljo je premalo konkurenčen v produktivnosti? Že trideset let vsi ugotavljajo, da je slovenski delavec vedno bil konkurenčen avstrijskemu ali nemškemu. Kaj je torej narobe? Saj se je vseskozi vedelo kaj, le govoriti se ni smelo!

Sicer pa je to na žalost zgolj drugorazredna tema. Naša prvorazredna tema je vedno bila preštevanje kosti, prodajanje »kvazi znanstvenih« zgodovinskih resnic in nenehno obujanje vprašanja, kdo je resnični zmagovalec II. svetovne vojne. Bolj kot smo eni opozarjali, da so to teme, ki koristijo nekomu drugemu, bolj srdito so se te teme selile povsod. Tudi na splet. Pojavljali so se tudi lažni levičarji, pokvarjenci brez primere, proti katerim je Judež zgolj nedolžen otrok, ki je razbil svojega pujska, da bi si kupil sladoled.

Priznam, da ne pišem teh besed vesela ali srečna. Še daleč ne. Zgrožena sem nad našo slepoto, zabitostjo, egoizmom posameznikov in zaslepljenostjo množic. V Bruselj smo zopet kot kandidate za parlament izbrali tiste, ki bi nas prodali za lastne koristi in hkrati lepo besedičili o nujnosti »vere in upanja« v boljšo prihodnost!

Naj zaključim ta ta blog z naslovom in se vsi skupaj ne zapirajmo več zgolj v »velike« pritlehne teme »male« države. Povejmo enkrat za vselej. Belogardisti so bili žrtve, naša domača ideologija, ki nam pa trajno grozi ni zgolj nacizem ali fašizem, temveč belogardizem-domobranstvo. Povejmo že tudi enkrat na glas, kdo so nekdanji in sedanji apologeti tega strupa. Povejmo tudi na glas, da smo se komunizma sami otresli, na kulturen in neboleč način. Nismo vedno bili ponosni nanj, sramovati pa se ga tudi ne rabimo!

Načrtno se pripravljajo novi brutalni napadi na življenjski standard delavcev. Kaj je predvsem sporno? Plače je treba zmanjšati in delovni čas hkrati skrajšati 8-6 ur na dan, znižanje plače v višini 40 odstotkov. Božičnice, premije podjetja in nadomestila za upokojitev bodo odpravljena, odmori v celoti neplačani, enako prevozi na delo, najprej na polovico, nato nič. In naenkrat bodo proizvodne linije delale bolj pospešeno!

Najbolj žalostno pa je to, da se dampinška cena delovne sile prodaja kot zgodba o uspehu in gospodarski rasti vseh držav EU, ki so nekoč okusile socializem. Za stare članice pa to seveda ne velja. Tam se ohranja in celo krepi socialna država! Sama si želim in upam, da je kdo le kaj razumel od zapisanega.
Avatar_C4

Naša ljuba Europa!

Globalizacija kot nova instrumentalizacija ekonomske vojne!

Kako podaljšati agonijo tega sveta?

Zadnji sobotni vikend sem imela kar precej pokvarjenega. Čisto preprosto zato, ker sem po redni navadi prebrala Sobotno delo in v prilogi zasledila ‘odkritosrčen’ intervju s predsednikom uprave SID banke. Pustimo to, da je vsaj po svojih mislih in izrekih ta vrana povsem druge barve kot ostale bankirske vrane. Še najbolj všeč mi je bila njegova misel, da ‘imamo bančnike in bankirje’. Menda res!

Pretresla pa me je njegova odkritosrčnost, ko je spregovoril o kar nekaj zadevah, ki smo jih ostali slutili, tako kot astronomi slutijo v vesolju obstoj nekega telesa, čeprav ga ne vidijo. Najprej priznanje, kako se je nemogoče vrniti na zlato podlago denarja in kakšno spoznanje bi nam ta odločitev prinesla. Argumenti so zanimivi, sploh če drži to, da na razmere v sistemu, ki smo ga vzpostavili doživljamo to, da imamo centralno bančno gospodarstvo v katerem Centralne banke držav z emisijo denarja določajo vrednost aktive in količino ter vrednost poslovanja v podjetjih ter državah in ne samo v bankah.

Zato je res po svoje grozljiv podatek, da lahko neka EU banka s 100 € ‘kreira’ 10.000 € kredita. In mi se potem dobesedno naivno sprašujemo ali nas mogoče nekje že čakajo novi finančni ‘baloni’, recimo takšni kot nam ga je servirala Lehman Brothers. Še slabše je spoznanje, ko navaja, da večina trgovanja v svetu ne poteka več v normalni fizični obliki, torej med ljudmi in z namenom investiranja v gospodarstvo. Temveč postaja gospodar finančnega prostora »high frequent trading«, kjer računalniki omogočajo z uporabo zapletenih algoritmov sproduciranih s strani matematičnih modelov, doseganje večjih dobičkov od večine realnega gospodarstva.

Včasih se mi dobesedno zazdi, da so finančne institucije dobesedno incenirale spopad med realnim in javnim sektorjem v neki države, samo da imajo te institucije mir in da lahko nemoteno nadaljujejo s svojimi nečednostmi.

Zato nas tudi ne sme presenečati podatek, da je v EU, konkretno v evro območju, razmerje znotraj BDP med zabeleženo produkcijo materialnih dobrin in količino denarja v obtoku, kar ena proti tri v škodo materialnih dobrin. Pomeni, da se na 100 enot blagovnega toka pojavlja 300 enot denarnega toka. Povedano drugače, toliko likvidnosti, toliko denarja v obtoku kot ga je sedaj, še ni bilo nikoli na svetu. Obstaja pa neodgovorjeno vprašanje, kje je ta denar, kam gre oz. kje se skriva.

Sicer pa poglejmo podatke le za dve svetovni korporaciji, ki imata n.pr. zgolj sami skoraj 200 milijard $ prostih likvidnih sredstev in sicer Apple 120 milijard prostega denarnega toka v gotovini in Samsung, kot njihov tekmec, ki ima vsaj 70 milijard teh sredstev.

Med vrsticami tudi navrže podatek, da se med Londonskimi bankirji resno razmišlja o uvedbi t.im. licenc za vse bankirje, torej ne samo za njihove uprave. Sicer sama nisem ravno prepričana v učinkovitost tega instrumenta, ker vsaj zame to pomeni isto, kot da bi se hoteli prepričati, da je mogoče podeliti licence za (finančno) etiko. Prej bi celo verjela, da je v ozadju ponoven poizkus poenotenja finančne ‘logike’ in pravil delovanja kot pa kaj drugega, bolj koristnega.

Ampak piko na ‘I’ v tej zgroženosti, da imamo torej trikrat več denarja na razpolago, kot smo proizvedli materialnih dobrih pa povzroči dejstvo in prostodušno priznanje, da so se bančni krogi hoteli sami lotiti marsikaterega od teh problemov. Recimo povrnitev modela zlate podlage za tiskan denar. Njegovo priznanje, da je bil tudi sam udeležen v delu enega teh ekspertnih sestankov, ter da so ugotovili, da je vrnitev na ‘zlato podlago’ nemogoča, pa se bere kot kriminalka. Sedanja vrednost zlata ki bi naj znašala okrog 1.200 $ za unčo bi se v tem primeru povzpela na dobrih 16.500 $ za unčo. To je seveda povsem nemogoče, saj bi to dejanje povzročilo preobrat, ki bi povzročil izjemno inflacijo in strahotne izgube.

Obstaja pa vseeno v vseh teh besedah svojevrsten paradoks. Tudi če bi uvedli zlato podlago, povzročili inflacijo in izgube v svetu, se sedaj govori, kot da bi to doletelo vse nas. Torej, ko gre za posledice, smo na vlaku mi vsi. Vendar nihče me ne more prepričati,da bodo lahko zaradi tega revni še bolj revni. Slabše stanje od biti reven je le še – biti mrtev. Mogoče pa tudi ne!

100_3723

Kako podaljšati agonijo tega sveta?