JO-JO in njegov smisel?

V času, kateremu očitajo mnogi znanstveniki, tudi fiziki, da se vse bolj oddaljujemo od vsakdanjega življenja, utegne biti razpravljanje o jojo-ju prav osvežilno. Toda v fiziki vsakdanjega življenja in v fiziki igrač postanejo lahko povsem ‘enostavni’ pojavi hitro preveč zapleteni.

Ime jojo naj bi skoval v prijavi patentnemu uradu ameriški poslovnež šele leta 1930. V sodelovanju z lastnikom časopisov je tedaj povzročil največjo jojo-jevsko mrzlico vseh časov. Časopisi so vsiljivo vabili na tekmovanja z jojo-jem; na tekmovanje pa se je lahko prijavil samo tisti, ki je pridobil tri nove časopisne naročnike. Poročajo, da so leta 1931 v tridesetih dneh v Philadelphii prodali kar tri milijone jojo-jev. Dandanes je mogoče kupiti jojo kot dokaj ceneno otroško igračo, nekatera podjetja pa jojo-je z znamenji svojih izdelkov delijo v reklamne namene. Današnji jojo-ji so navadno iz lesa ali iz plastične snovi.

Torej, le kdo ne pozna igrače jojo? Vrvico navijemo na vreteno med kolesoma iz lesa ali iz kake druge snovi. Nato krajišče vrvice držimo v roki in jojo spustimo z vretenom v vodoravni legi.. Jojo se spusti in zopet dvigne skoraj do enake višine. Igra se ponavlja, dokler jojo ne obmiruje. Po tem spominja jojo na žogo, ki odskakuje od tal do vse manjše višine. Ne samo, da je jojo počasnejši kot žoga; kar smo rekli, velja le, če roka, s katero držimo vrvico, miruje. Z gibanjem roke lahko dosežemo, da se jojo giblje zelo zapleteno. Jojo ni edina igrača, katere delovanje lahko pojasnimo s fiziko.

Znano nam je, da so se z njim ‘igrali’ vsaj že v stari Grčiji pred okoli dva tisoč leti. Poznali pa so ga tudi na Kitajskem. Od tam so ga v 18. stoletju zanesli najprej v Anglijo, nato v Francijo in Nemčijo. Tedanji jojo-ji iz stekla ali slonovine so bili namreč precej dragoceni.

Toda kakor koli obrnemo, je jo-jo v naši zavesti še vedno zgolj igrača! Vendar, ali se vam ne zdi čudno, da je predmet, katerega zgodovina sega celo na Kitajsko in to več kot 5000 let daleč nazaj, zgolj igrača. Kaj če se je primarna vloga tega predmeta povsem izgubila in je bila v svojem prvinskem svojstvu še znana v Grčiji, kjer so celo na amforah upodobljeni ljudje, kako se ‘igrajo’ z njim. Pa ne otroci, upodobljeni so odrasli ljudje.

Sama menim, da je bil jo-jo bolj didaktični pripomoček takratne znanosti, kot pa igrača. Samo gibanje jo-jo lahko predstavlja namreč vse, od popolnosti razumevanja principa »yin-yang«, kot odnosa med dobrim in zlim, do prehajanja energije v materijo in obratno, v poenostavljen prikaz odnosa med materijo in antimaterijo.

Kaže tudi na princip univerzalne neskončnosti, kot »mogočnega vesoljnega JO JO«! Le videti se mora vse to in ni nujno tudi razumeti!