Nekatere razlike med krščanskimi cerkvami v Sloveniji

Danes sem poslušala v intervjuju gosta na Valu 202, nobelovca Andrea Geima, ki je dejal »Mislim, da vi Slovenci preveč gledate na vse stvari črno – belo. Pa je marsikaj ‘sivo’! Andre Geim je znanstvenik, ki je leta 2010 dobil Nobelovo nagrado za odkritje grafena, revolucionarnega materiala, ki utegne korenito spremeniti svet 21-ega stoletja. Prav zato mu nekateri pravijo novi James Watt. A svet ga prej kot zaradi tega pozna po majhni zeleni žabi, ki jo je pred leti vrgel v magnetno polje in ki je – poletela! Govori umirjeno, s tihim cinizmom v glasu in se ne boji izražati stališč o okostenelosti sodobne znanosti in vse bolj demagoški politiki. Za nameček je avanturist, ki je premagal kar nekaj pettisočakov in stal tudi na našem Triglavu

Ker imam občutek, da je pri marsikomu prisotna želja o boljšem poznavanju evangeličanske vere iskrena, sem pripravila nekaj temeljnih izhodišč. Ob tem se zavedam, tega, da nikakor ne mislim spreobračati, temveč te vrstice pišem le zaradi poznavanja razlik in s tem lažjega sprejemanja različnosti.

Najprej nekaj splošnih ugotovitev, krščanska vera združuje številne cerkve med katerimi je največja katoliška. Niso pa zanemarljive tudi številne druge evangeličanske cerkve, predvsem v ZDA, severnih državah EU in tudi v Angliji. Med krščanskimi cerkvami je zelo pomembna tudi pravoslavna cerkev. Vse te so imele različne zgodovine svojega razvoja in so seveda poleg religioznih vsebin iskale tudi odgovore na druga za človeka bistvena vprašanja. Tukaj so mišljena predvsem ekonomska vprašanja, nacionalno jezikovna, kulturna in seveda prikrito tudi politična. Poudarki so se prepletali in seveda v različnih zgodovinskih obdobjih so bili bolj v ospredju eni, potem pa tudi drugi cilji.

Slovencem je najbolj znana Evangeličanska Cerkev Augsburške veroizpovedi, ki izhaja neposredno iz Luthrovega gibanja in jo zato imenujemo tudi Luteranska Cerkev. V slovenščini izraz Evangeličanska Cerkev običajno enačimo s tem pomenom.

V širšem smislu lahko izraz Evangeličanske Cerkve pomeni tudi druge Cerkve, ki izhajajo iz reformacijskega gibanja v 16. stoletju, zlasti Cerkve, ki so nastale na naukih Ulricha Zwinglija in Jeana Calvina – imenujemo jih tudi Evangeličanske Cerkve Helvetske veroizpovedi, Kalvinske Cerkve ali tudi reformirane Cerkve.

Evangeličanski teološki nauk je utemeljil Luther na štirih glavnih postavkah:

  • Sola fide – samo vera pomeni, da si človek prisluži odrešenje samo z vero, ne pa z dejanji.
  • Sola gratia – samo (Božja) milost pomeni, da je za odrešenje potrebna samo Božja milost, ne pa posebne molitve in dela oziroma odpustki.
  • Solus Christus – samo Kristus pomeni, da je vrhovna avtoriteta vseh vernikov Kristus, ne pa Cerkev ali papež.
  • Sola Scriptura – samo Sveto Pismo pomeni, da je podlaga verovanja samo, kar je zapisano v Svetem Pismu, ne pa tradicija, ki se je izoblikovala v (Rimskokatoliški) Cerkvi.

In še kratka obrazložitev teh temeljnih izhodišč:

  • Dogme, ki so jih razglasili papeži in Cerkveni koncili niso obvezujoče. Pravo vero razkriva samo Sveto Pismo (sola Scriptura).
  • Glava Cerkve (tj. skupnosti vseh vernih) ni papež, pač pa Jezus Kristus (solus Christus).
  • Za zveličanje niso potrebna dela, ki jih predpisuje Cerkev, in Cerkveni odpustki, pač pa samo vera (sola fides).
  • Odrešenje človeku podeljuje samo Božja milost (sola gratia).
  • Obstajata samo dva zakramenta, ki ju je postavil Kristus: krst in sveta večerja (evharistija). Ostale katoliške zakramente so si izmislili pozneje.
  • Upoštevati je treba Deset Božjih zapovedi v originalni obliki, vključno z zapovedjo »Ne imej drugih bogov«, »Ne moli podob« ipd. Čaščenje svetnikov in podob (ikonodulija) je neprimerno.
  • Marijo je treba spoštovati kot Jezusovo mater, neprimerno pa jo je po božje častiti.
  • Duhovniški celibat je zahteva papeža, ne pa Jezusa, zato ga ni treba upoštevati.

Upam, da sem vam dala nekaj snovi za razmišljanje in še bolj za spoznavanje. Lep pozdrav želim vsem in mir na zemlji! Predvsem pa spoznanje da se iskreno verovanje ne zateka v okvire znotraj institucij, temveč je to predvsem osebno razmerje posameznika do njegovega Boga!

mb_protestanti

 

Nekatere razlike med krščanskimi cerkvami v Sloveniji

Kdo je v ZDA zares najbolj obseden z orožjem in zakaj?

Ali ste vedeli, da je polovica ameriških pušk v lasti le 3 odstotkov prebivalstva – in ti ljudje imajo v lasti v povprečju vsak po 17 komadov strelnega orožja, ugotavlja najnovejša ameriška raziskava. Ugotovilo se je tudi, da se število moških lastnikov pištolo zmanjšuje, medtem ko je žensko lastništvo presenetljivo v porastu.

Neobjavljena Harvard/severovzhodna raziskava -, ki je bila pridobljena s pomočjo Guardiana in Trace – ocenjuje, da se je lastništvo ameriške pištole ‘stock’, od leta 1994 povečalo za 70 milijonov komadov, na trenutno število v višini 265 milijonov.

Vendar pa rast števila pištol ne sledi rasti lastnikov. V bistvu se je število ljudi, ki imajo v lasti orožje dejansko zmanjšalo s 25 odstotkov na 22 odstotkov.

Še razmerje lastnikov orožja ‘Ženske proti moškim’. Padec za 3 odstotke števila lastnikov pištol je močno vplival na siceršnji precejšnji padec deleža orožja pri moških. Leta 1994 je 42 odstotkov ameriških moških sebe opisalo kot lastnika pištole, v primerjavi s 32%, ki so bili doseženi v najnovejši raziskavi.

Medtem je žensko lastništvo pištole v porastu, iz 9 odstotkov iz leta 1994, sedaj pravijo, da je v njihovi lasti kar 12 % orožja. Raziskava tudi nakazuje verjetnost, da ženske tudi najbolj verjetno sodijo v kategorijo tistih, ki so zgolj lastnice pištole.

Vendar pa so raziskovalci hitro poudariti, da ta skok ni pomemben, saj se je žensko lastništvo pištole vedno gibalo med 9 odstotki in celo do 14 odstotkov v različnih drugih raziskavah od leta 1980.

Ampak, če se številke uskladijo z National Rifle Association (NRA), dobimo številke, ki trdijo, da se je število žensk, ki vpisujejo svoje pištole seveda skoraj podvojilo in sicer od leta 2011 do leta 2014, s približno 25.000 na leto za skoraj 46.000 na leto.

Tudi politični in rasni trendi so zanimivi. Kljub povečanju lastnikov pištol ženskega spola, je večina lastnikov ponavadi bele barve, so moški, konzervativni in živijo na podeželju.

Trideset odstotkov konservativcev je dejalo, da so lastniki pištolo, v primerjavi s samo 19 odstotkov zmernih in 14 odstotkov liberalcev. Najmočnejši napovednik potencialnega lastništva orožja je bilo služenje vojaškega roka, saj kar 44 odstotkov veteranov pravi, da so v lasti pištole.

Petindvajset odstotkov belih in multi-rasno Američani pravi, da so v lasti orožja, v primerjavi s samo 16 odstotkov Latinoameričanih in 14 odstotkov afriško-Američani.

Tisti, ki so najbolj verjetno samo lastniki pištole so afriško-ameriški prebivalci (44 odstotkov) in Hispanic (33 odstotkov). Za ljudi v kategoriji »samo pištola” je bilo tudi bolj verjetno, da živijo v mestnem okolju, in je manj verjetno, da so odraščali v hiši s pištolo. Le 21 odstotkov belcev padel v kategorijo “samo pištola”.

Kaj vzpodbuja posedovanje orožja? Vodeči raziskovalec in avtor dr. Deborah Azrael iz Harvard School of Public Health, za področje strelnega orožja je dejal, da podatki kažejo na takšen motiv posedovanja orožja, ki se poganja iz “večje bojazljivosti”, kar je treba upoštevati.

Urad za človekove pravice pri OZN pravice je tudi pozval k večjemu ameriškemu nadzoru nad orožjem, še posebej nad pištolami, sploh v luči Orlandskega pokola.
“Če želimo zmanjšati uporabo strelnega orožja za samomor, če želimo zmanjšati druge potencialne nevarnosti strelnega orožja, je moje mnenje, da moramo najti odgovore na ta strah,” je mnenje dr. Azraela.

Na ta odgovor je on iskal pojasnilo in predvsem zakaj je odgovor ne, da se ljudje odrečejo orožju. Pri tem ni osredotočil na lastnike, ki imajo pištole in to, kar na ducate orožja, ampak na skoraj 50 odstotkov tistih lastnikov pištol, ki imajo le eno ali dve strelni orožji.
“Če želite spremeniti svoje vedenje v zvezi z orožjem, in načine, na katere so jih, ali njihovo odločanje glede uporabe, shranjevanje – bi lahko dosegli zelo velik vpliv na samomor,” je dejal.

Približno 20.000 od več kot letno registriranih 30.000 smrti s pištolo so v Ameriki samomori. Sama navedena študija je temeljila na raziskavi skoraj 4.000 Američanov, ki so bili intervjurani šele v letu 2015, ker pa vključujejo raziskave o različnih temah bodo popolni izsledki predvidoma objavljeni šele v jeseni leta 2017, v sklopu Poročila ki ga je financirala Russell Sage Foundation. Raziskava je pa je že šla skozi začetni krog pripomb in popravkov iz skupine vodilnih raziskovalcev stanja na področju strelnega orožja.

Torej vse kaže, da nekaterih odgovorov še ni moč podati in da bodo sledile resne politične razprave na temo pretiranega oboroževanja Američanov šele poletu 2017, ko bo končano strokovno delo. Sama pa se bojim, da bo do takrat ta trend zajel tudi že Evropo!
orozje-v-zda

Kdo je v ZDA zares najbolj obseden z orožjem in zakaj?

Pred vrati je nov eksperiment – »homo laboris«!

To ni moja lastna tema, ker sem jo zgolj zbrala iz različnih spletnih zapisov. Le strnila sem jo in na koncu dodala še nekaj lastnega razmišljanja.

Relativno nov virus Zika je vzbudil veliko zaskrbljenosti po vsem svetu, saj se širi z izjemno hitrostjo, poleg tega pri novorojenčkih povzroča nepopravljivo poškodbo možganov. Čeprav povezava še ni dokazana, so strokovnjaki opozorili, da so porodi, pri katerih se otroci rodijo s premajhnimi glavami, verjetno posledica okužbe z virusom. Tu je nekaj stvari, ki bi jih bilo dobro vedeti o virusu Zika.

Zika virus je flavivirus, ki je del iste družine virusov kot virus rumene mrzlice, virus zahodnega Nila, čikungunja in denge. A za razliko od teh virusov za virus Zika še ne poznamo cepiva, ki bi preprečilo širitev okužbe, ali zdravila, ki bi okužbo ozdravilo.

Zika zahteva pozornost sveta tudi zaradi zaskrbljujoče povezave med virusom in mikrocefalijo, nevrološko motjo, ki povzroči, da se dojenčki rodijo z nenavadno majhnimi glavami. To povzroči motnje v razvoju in v nekaterih primerih smrt.

Vse od novembra so v Braziliji zasledili skoraj 4.000 primerov mikrocefalije pri otrocih, ki so se rodili ženskam, ki so se med nosečnostjo okužile z virusom Zika. V primerjavi z letom 2014, ko je bilo takih rojstev le 146, je številka občutno večja, kar kaže na dejstvo, da se virus hitro širi. Do sedaj je zaradi okužbe z virusom Zika umrlo 46 dojenčkov.

Ne le v Braziliji, podobne primere so zasledili tudi v državah Latinske Amerike, medtem ko se je v ZDA, na Havajih, rodil en dojenček z mikrocefalijo. Izkazalo se je, da se je njegova mati pred kratkim vrnila iz Brazilije, kjer se je okužila z virusom. Primer okužbe so odkrili tudi v Illinoisu. Dve noseči ženski sta se vrnili s potovanja v Latinski Ameriki, ob njunem prihodu pa so testi pokazali, da sta pozitivni. Zdravniki sedaj nadzorujejo njuno nosečnost.

Trenutno so virus Zika zasledili tudi na Danskem, kjer se je okužena oseba z virusom okužila na potovanju v Južni ali Srednji Ameriki. Virus pa so zabeležili tudi v Italiji, Španiji, Veliki Britaniji, Švici in na Nizozemskem. Ali so v teh primerih vpletene tudi nosečnice, ni znano.

Trenutno v ZDA potekajo dodatni pregledi nosečnic, ki so potovale v katero izmed 23 držav, kjer je trenutno aktiven virus. V nekaterih državah z virusom Zika povezujejo tudi izbruh Guillain-Barre sindroma – redke avtoimunske motnje, ki lahko vodi do smrtno nevarne paralize.

Kako se torej virus Zika širi? Virus prenašajo Aedes komarji, ko pičijo okuženo osebo in nato s pikom drugih ljudi okužbo prenašajo naprej. Okuženi ljudje so nosilci okužbe predvsem prvih nekaj tednov, ko se lahko pojavijo tudi nekateri simptomi. V večini primerov so simptomi blagi in vključujejo povišano telesno temperaturo, glavobol, izpuščaj, rdeče oči. A kar 80 odstotkov okuženih nikoli ne izve za bolezen. To je zaskrbljujoče predvsem za noseče ženske, ki lahko virus prenesejo na svoj plod preko plodovnice. ”Kar vemo do sedaj je, da se virus lahko prenese na plod. To ni nekaj novega za infekcijske bolezni, a je nekaj novega za ta virus,” je za CNN dejal dr. Lyle Petersen, direktor oddelka za prenosljive bolezni iz Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC).

To je izjemno nevarna in nenavadna situacija, saj po našem dosedanjem vedenju drugi flavivirusi tega ne počno. Tega ne vidimo pri virusu denge, virusu zahodnega Nila ali čikungunji,” doda dr. Fauci.

Poleg tega v CDC-ju pravijo, da so odkrili primere prenosa virusa med porodom, med transfuzijo krvi, pri delu v laboratoriju in ob spolnem odnosu. Ziko so odkrili tudi v materinem mleku, ni pa še potrjeno ali se lahko na otroka prenese tudi z dojenjem.

Do sedaj sta poznana le dva primera prenosa virusa Zika med spolnim odnosom. Med izbruhom virusa leta 2013 v francoski Polineziji, so v vzorcih semena in urina 44-letnega moškega s Tahitija odkrili virus Zika, čeprav krvni testi niso potrdili prisotnosti virusa. Pet let pred tem (leta 2008) pa se je mikrobiolog Brian Foy iz Kolorada z virusom Zika okužil na potovanju v afriško državo Senegal. Nekaj dni po njegovi vrnitvi je bila okužena tudi njegova žena, čeprav ni nikoli zapustila severnega Kolorada in ni bila izpostavljena komarjem, ki bi lahko prenesli virus.

Mikrocefalíja ali drobnoglávost pomeni v medicini nenormalno majhnost glave, ki nastane najpogosteje zaradi motenega razvojamožganov in je pogosto povezana z umsko manj zmožnostjo. Lahko je primarna ali sekundarna. Pri primarni mikrocefaliji vzrok ni prepoznan in se običajno pojavlja v določenih družinah pri več članih, sekundarno mikrocefalijo pa povzroči zavrt razvoj možganov zaradi kromosomske anomalije, kot je downov sindrom, okužbe zarodka med nosečnostjo, na primer z virusom rdečk, zaradi presnovnih motenj, pomanjkanja kisika v možganih pred rojstvom ali po njem, ali pri izpostavljenosti zarodka teratogenim snovem, na primer alkoholu. Drobnoglavost pogosto povzroči tudi zavrt motorični razvoj, lahko pa jo spremljajo tudi božjastni napadi.

Drobnoglavost, prisotna že ob rojstvu, je praviloma povezana s stalno okvaro, če se pa razvija postnatalno, pa običajno predstavlja napredujočo nevrodegenerativno bolezen.

Enotna merila za postavitev diagnoze ne obstajajo; običajno merilo je obseg glave, manjši za vsaj dvakratno vrednost standardnega odklona povprečne vrednosti za določeno starost in spol.

Vzroke za mikrocefalijo lahko povzročijo različni genetski ali okolijski dejavniki:

Poleg že navidez majhnega premera glave drobnoglavost pri otroku spremljajo še cvileč jok, neješčnostkrčispastičnost okončin, hiperaktivnost, zastoj v razvoju (na primer pri govoru in gibanju), težave s koordinacijo in ravnotežjem in duševna manj razvitost. Rast obraznih struktur je normalna, razvoj lobanje pa še naprej zaostaja, zaradi česar nastane nesorazmerno velik obraz z neizrazitim čelom in majhno, pogosto nagubano lobanjo.

Če bi človek bil pristaš ‘teorije zarot’, bi dejal da se ustvarja nov tip človeka, primernega za delavca, vojaka in še kaj. Gre za raso, ki ji bodo človekove pravice in svoboščine, človeka dostojno življenje in pravično plačilo za pošteno delo – deveta briga.

Uresničujejo se stoletne sanje kapitalizma za človekom – orodjem, ki se zaveda zgolj tega, da mora služiti tistemu, ki mu daje hrano in nič več.

Na sliki – Dojenček z mikrocefalijo (levo) v primerjavi z dojenčkom z normalno velikostjo glave.

Zika posledice

 

Pred vrati je nov eksperiment – »homo laboris«!

Spretno zapakirano otroško delo!

Svet se bolj kot kdaj koli spopada z otroškim delom, torej delom oseb, ki so mlajše od 15 let. Po eni strani obstaja v svetu na načelni ravni želja naj otroci uživajo predvsem v otroštvu in naj ta čas namenijo otroštvu, kot  igri in njihovi socializaciji. Po drugi strani pa se pod krinko vse več izjem od tega stanja manipulira z otroki in jih prikrito, v zadnjem času pa tudi vse bolj odkrito peha v svet odraslih.

Ta zloraba otrok, podprta s komercializacijo in marketingom, se je najprej razpasla v ZDA, ko so od sredine 50-tih let pričeli prirejati raznorazne izbore ‘otroških miss’. Znane so bile tudi posledice in psihološke travme teh otrok in zloraba jim je pustila posledice v obliki travm za vse življenje.

Res pa tudi je, da ima samo otroško delo že stoletne korenine, predvsem v Angliji v tekstilni industriji in premogovništvu. Toda to je bilo prikrito, niso te otroke kamere zasledovale na vsakem koraku in to otroško delo ni bila tekma po pravilih odraslih.

V času silovite begunske krize se sedaj to staro nasilje, utemeljeno v Angliji, zopet silovito oživlja, sploh v državah, kjer je obtičalo na milijone beguncev. Prednjači Turčija, Grčija, tudi Italija ni izvzeta. Ne sme pa se pozabiti tudi tega, da ko se je v sami Angliji otroško delo uredilo, da so ga taisti Angleži uspešno izvozili v Indijo, Bangladeš. Avganistan, Pakistan in še kam v Afriko recimo! Toliko o tej angleški ‘tradiciji’!

Pri nas pa se ‘uspešno’ razvija ameriška tradicija otroških tekmovanj. Februarja letos smo lahko na Planet TV začeli s spremljanjem prve sezone kuharskega šova »Glej, kdo kuha«, v maju pa smo gledali že enajsto oddajo druge sezone. V šovu so nas s svojim znanjem navduševali mladi kuharji, stari med deset in štirinajst let. Oddajo je vodila Katarina Mala, male in velike kuharje pa je usmerjal šef Branko Podmenik.

Čeprav je »Glej, kdo kuha« kuharska oddaja, v kateri v ‘kuhajo’ otroci, pri izzivu pa jim pomagajo znana imena slovenske estrade, pomeni v svojem bistvu spreminjanje vloge otrok, saj smo v vsaki oddaji tako spremljali dva kuharska para, v katerem seveda večji del odgovornosti nosi mladi šef. Njegov pomočnik in vajenec pa je bil slovenski estradnik, ki pa si ga je mladi šef izbral sam. Tista dvojica, ki se pri nalogi odrezala bolje, se je potem uvrstila v naslednjo oddajo, kjer se je spopadla z novim kuharskih parom in novim kuharskim izzivom.

Stroka je že v ZDA dokazala, da ti pristopi ne pomenijo nikakršnega prispevka k otroški igri ali učenju, temveč so mašilo za neizživete frustracije odraslih in njihove nedosežene sanje. Ceno pa plačujejo seveda otroci.

In zakaj sem razmišljala o tem – zgolj zato, ker so se ravno v teh dneh pričela ‘besno’ vrteti povabila za sodelovanje v tretji sezoni. Neverjetno, kako smo si hitro sposobni ustvariti slepo pego, da ne vidimo temeljnega problema – da gre tudi pri takšnih šovih za prikrito obliko otroškega dela.

Kuhanje zlorabe

Spretno zapakirano otroško delo!

Meje nekih hotenj

Ne vem zakaj me je zaneslo v arhivo,  kjer sem našla nek moj članek, objavljen decembra 1994 v reviji “Delo in Kadri”! Najprej sem se zamislila, le kolikor  res dobrih misli je bilo pri mnogih piscih napisano v zadnjih dveh desetletjih. Koliko umestnih opozoril in predlogov nam je bilo predočenih. In kaj smo storili mi? V vsem tem naboru smo kot zakleto izbrali tisto najslabše in se tega oklenili kot pijanec plota ter nato sanjali o ‘sreči, ki bo prišla’. Pa ni. Vendar nikoli nismo priznali svoje zmote, celo zaslepljenosti. Zato sem sklenila, da obudim ‘od mrtvih’ ta moj tekst. Ne zato, ker bi bil kaj posebnega, ne zgolj zato da se ob njem zamislimo, koliko je sploh še aktualen in koliko se njegov duh najde tudi v našem času in v tem trenutku?

*                             *                             *

Zdi se mi, in v tem najbrž nisem edina, da je sedanji politični čas, čas milnih mehurčkov. To je čas privzete politične mogočnosti in pomembnosti, ki je le odsev, bleda senca dejanske moči, saj je utemeljena z neimetjem, lažnim bliščem in napuhom konvertiranih nekdanjih in novonastalih monopolov. Tako n.pr. berem o dolgu neke politične stranke, ki naj bi znašal že več kot milijon DEM, le kdo vlaga v njih. Poslušam prepire o tem, kdo bo največji lastnik slovenskih gozdov. Kot da se je pozabila osnovna skrb za duše. Vidim prerivanje enostrankarsko obarvanih “prepisovalskih podjetniških odojkov”, ki se gnetejo pri polnem koritu nekega ministrstva in kruleče razglašujejo ideologijo “podjetništva po ameriško”, ki naj bi odrešujoče prežela slovensko bit.

Leto 1994 smo torej “končali” na najboljši možen in demokratičen način, saj so nam bile kot predbožično darilo podarjene lokalne volitve. Da se sreča tega dolgo pričakovanega trenutka, ki nas je vznemirjala že vse od spomladi, ne bi prehitro končala, smo poskrbeli sami, in sicer tako, da je bil dokončen odgovor za več kot polovico odločitev o županskih zmagah znan šele v drugem krogu.

Sedaj, ko smo tako premišljujoč na pragu slovesa od starega leta, lahko bolj zbrano zremo nazaj, da vidimo, kaj se nam je, ni ali bi se lahko pripetilo. Torej, verjetno se bodo v tem z mano strinjali le najbolj pronicljivi opazovalci političnega življenja na slovenskem, menim, da so lokalne volitve nakazale bodoče dogajanje v slovenskem političnem prostoru, saj se nam je zgodila “druga liga” politikov. Nikakor pri tem nimam v mislih namenov zaničevanja ali omalovaževanja, saj verjamem v pravilo: boljši kakršen koli (tudi slab politik) kot sposoben in “dober” diktator. Preprosto uvidela sem, da so najsposobnejši in, recimo jim, naučinkovitejši slovenski velmožje še vedno zaposleni z “lastninsko tranzicijo”, ki je ta trenutek zanje neprimerno bolj zanimiva (dolgoročno koristnejša) kot pa volilni karusel.

In verjetno je prav tako! Če naj bo modrost političnih odločitev inspirirana z hotenjem samozavedlega gospodarstva, potem že imam raje to, da so bolj sposobni ljudje ostali na okopih bojev za razdelitev družbene lastnine, kot pa da bi bili bitko za svetniške in županske sedeže. Kajti, ko bo ta proces, torej lastninjenja končan, sem prepričana, da bo tudi naša država postala v svojem načinu delovanja in razmišljanja povsem normalen družbeni “lonec”. To bi naj veljalo tako za lobiranje, kot za interesno ekonomsko povezovanje pa tudi za diktiranje političnih ciljev, sklepanje trajnih ali začasnih zavezništev, kompromisov itd.

Nikoli si nisem mogla predstavljati tega da bi bilo mogoče doseči v družbi stanje najvišje racionalnosti in logičnosti. Kajti takšno stanje bi verjetno sesulo družbo samo vase, izgubila bi potrebo državne ‘nadpameti’. Pa vendar se tak družbeni perpeetuum mobile vsake toliko časa v “izvoljenih” posameznikih vseeno prebudi kot neka vizija, kot ideja, ki se jo servira množicam. Zakaj torej ne podleči takšnim iluzijam? Pred časom, smo se v teh iluzijah vsi lepo počutili, tudi tisti, ki so sedaj postali najhrabrejši borci za novo iz naslova krivic preteklosti. Kaj jim koristijo vse besede o njihovem zatiranju in trpljenju. Dovolj je, da  pogledamo, kaj posedujejo. Človek bi pomislil, da jim je to nekdo v “gnilem socializmu” na silo podtaknil, da bi še bolj trpeli in  da bi bili še večji mučeniki.

Vendar prepričana sem, da torej v tem našem svetu ni meja nekih hotenj. Vse je podrejeno le enemu cilju, kako čim več nagrabiti, kako čim več posedovati in pri tem zaigrati po možnosti še vlogo žrtve. Zatorej, ali bo leto 1995 kaj drugačnejše? Verjetno še ne! Vsak se bo moral po svoje pretolči skozi zimo naše povprečnosti, egoizma in zanikanja sposobnosti. Ostaja le upanje, da se bo proces odpiranja nadaljeval, in da bodo sveže sape kapitalskih odnosov prevetrile marsikateri monopol takšne ali drugačne barve. Ostaja pa tudi polnoč, dobre misli in želje, za nekatere šampanjec, za druge pa le postana kisla voda. Pa kaj bi se jezili, saj so vendar v obeh mehurčki!

wallstreet

Meje nekih hotenj

Politični kanibalizem kot preddverje fizičnega

 

Psihopatske voditelje »odlikuje« nizka raven moralne, čustvene in socialne inteligence. Do politične oblasti se dokopljejo z zavajanjem, lažmi, brezobzirnostjo, prevarami in manipuliranjem. Nekateri so celo ponosni na te svoje sposobnosti, za katere verjamejo, da jim omogočajo, da z njimi dosežejo vse, kar si želijo.

Veliko ljudi spoznava, da so patološko laganje, varanje, tudi antisocialno vedenje naravni talenti mnogih voditeljev. To niti ni čudno ob spoznanju, da gre pri teh ljudeh lahko za pravo odvisnost od moči in denarja. Slednja imata v možganih podoben učinek kot droga – in ne preseneča, da postanejo mnogi politiki zasvojeni z njo.

Tudi pri nas je naš raziskovalec Nolimal opozoril, da so »psihopatska nebesa« predvsem tranzicijske države, organizacije in službe, tam, kjer so denar, moč, status in privilegiji, v hitro spreminjajočih se delovnih okoljih, na delovnih mestih z demokratičnim deficitom ter v podjetjih in organizacijah s kulturo toksičnega vodenja, netransparentnosti, slabega nadzora, korupcije in klientelizma. Lahko bi dejali celo, da je mobbing oblika psihičnega kanibalizma.

Če kanibalizem ni posledica pomanjkanja hrane za preživetje, je pogosto posledica neke duševne bolezni. Skupna diagnoza mnogih modernih kanibalistov, vključno z Andrei Chikatilo, Issei Sagawa, Albertom Fishem, Edom Geinom, Richardom Chase in Vinceom Liom je shizofrenija, ki lahko povzroči halucinacije in blodnje. Drugi terapevti označujejo kanibaliste za psihopate, kar pomeni, da se zavedajo kaj počnejo, vendar zaradi pomanjkanja empatije niso sposobni oceniti napačnost svojega dejanja. Če upoštevamo kalifornijsko terapevtko Karen Hylen, ki trdi, da je lahko kanibalizem tudi zasvojujoč, je to zaskrbljujoče.

Odvisnost se začne kot fantazija, ki se začne v glavi psihopata in se neprestano ponavlja. Ko ta oseba dejansko uresniči svojo fantazijo in je človeško meso, so njeni možgani preplavljeni s dopaminom, ki povzroča podoben občutek, kot če bi snifnili črtico kokaina. Psihopat si bo potem prizadeval za ponovitev dejanja zaradi ugodnih občutkov, ki jih je prvič doživel ob tem dejanju in bo spet zaužil človeško meso in ponavljanja tega postopka ne bo mogel ustaviti. Glede na trditve Hylen nobeno zdravilo in nobena terapija ne more pozdraviti odvisnega kanibala, ker še niso odkrili načina, kako umetno vcepiti empatijo človeku.

Evropejci so predvsem v kolonialnem času hitro javno obtožili vse govorice o plemenskem kanibalizmu in jih označili za barbarsko početje, ampak v srednjem veku jih ni motilo njihovo sodelovanje v podobnem početju. V tem primeru je bilo dejanje kanibalizma izvedeno iz zdravstvenih razlogov. Evropejci so redno zdravili glavobole in protin s sestavinami, ki so jih dobili iz človeškega organizma. Mislili so, da človeška maščoba pomaga zdraviti rane, artritis in revmatizem, medtem ko naj bi človeška kri ublažila epilepsijo in druga krčevita stanja. Epileptiki so bili pripravljeni redno plačevati usmrčevalcem, da so jih ti oskrbeli s krvjo nedavno usmrčenega, ki je bila znana kot “Skleda rdečega”.

Najstarejši vir, ki priča o teh izdelkih, so egipčanske mumije, ki so jih uvozili po kroženju govoric, da izsušeno meso pozdravi bolezen. Seveda je bila zaloga egipčanskih mumij omejena. Tako so Evropejci kmalu začeli konzumirati meso nedavnih mrtvih, kot bi bili pršut, saj so ga posušili ali okadili s soljo in zelišči. Organe močnih mladeničev, ki so bili pobiti na bojišču, so zbirali, trupla mladih obešenih moških in žensk, ki so bile še device, pa so bila še posebej dragocena. Iz krvi žensk devic vključno z njihovo menstrualno krvjo so izdelovali zdravila, medtem ko so obešena moška trupla bila cenjena zaradi erekcije, ki jo je povzročilo obešanje. Do erekcije pride po obešanju, ker pride do zloma vratu žrtve in se pretrgajo živci, ki nadzirajo vazokonstrikcijo. Ko so živci pretrgani, kri steče v penis in ga zamaši. Ker veliko kultur pojmuje nabrekel penis kot znak moči, je bilo meso moških, ki so umrli s posmrtno erekcijo, še posebej dragoceno in imelo visoko ceno.

Živimo v državi, v katero je pred petindvajsetimi leti prodrl neoliberalni kapitalizem in se je nenadzorovano začela pajdašiti sla po oblasti s podjetniškim pohlepom. Ko so si ti posamezniki enkrat pridobili oblast in denar, so pozabili na druge ljudi in skrbijo samo še zase. Začeli so graditi politični in gospodarski sistem zgolj po svoji meri. Med njimi lahko najdemo povsem povprečne posameznike, ki so izkoristili položaj in se hitro znašli v novih razmerah, drugi pa so bili na takšno oblast in plenjenje naravnani že ob osamosvojitvi. Za oboje je značilna želja po preseganju in uspevanju na račun drugih.

Raziskovalci, kot so na primer Adler, Gebsattel, Kretsschmer in drugi, so pri posameznikih z izraženo željo po preseganju drugih nekoč opisovali občutke manjvrednosti, ki zaradi nebrzdane želje po preseganju drugih sprožijo dejavnosti, ki naj bi prekrile njihovo povprečnost. Takšni ljudje so tudi nadpovprečno zavistni in se poskušajo povzpeti nad druge z manipulacijo in intrigami. Obsedeni so z lastno vrednostjo in veljavo. Sovražne namene napačno pripisujejo sodržavljanom, ki drugače razmišljajo. Svet doživljajo kot zverinjak, v katerem veljata konkurenčnost in boj za preživetje. Kdor ne bo zmagovalec, bo poraženec in žrtev.

Toliko o evropskem kulturnem in krščanskem izročilu in hvaljenju z njim ter zamolčani tradiciji!

Kanibali

 

Politični kanibalizem kot preddverje fizičnega

JO-JO in njegov smisel?

V času, kateremu očitajo mnogi znanstveniki, tudi fiziki, da se vse bolj oddaljujemo od vsakdanjega življenja, utegne biti razpravljanje o jojo-ju prav osvežilno. Toda v fiziki vsakdanjega življenja in v fiziki igrač postanejo lahko povsem ‘enostavni’ pojavi hitro preveč zapleteni.

Ime jojo naj bi skoval v prijavi patentnemu uradu ameriški poslovnež šele leta 1930. V sodelovanju z lastnikom časopisov je tedaj povzročil največjo jojo-jevsko mrzlico vseh časov. Časopisi so vsiljivo vabili na tekmovanja z jojo-jem; na tekmovanje pa se je lahko prijavil samo tisti, ki je pridobil tri nove časopisne naročnike. Poročajo, da so leta 1931 v tridesetih dneh v Philadelphii prodali kar tri milijone jojo-jev. Dandanes je mogoče kupiti jojo kot dokaj ceneno otroško igračo, nekatera podjetja pa jojo-je z znamenji svojih izdelkov delijo v reklamne namene. Današnji jojo-ji so navadno iz lesa ali iz plastične snovi.

Torej, le kdo ne pozna igrače jojo? Vrvico navijemo na vreteno med kolesoma iz lesa ali iz kake druge snovi. Nato krajišče vrvice držimo v roki in jojo spustimo z vretenom v vodoravni legi.. Jojo se spusti in zopet dvigne skoraj do enake višine. Igra se ponavlja, dokler jojo ne obmiruje. Po tem spominja jojo na žogo, ki odskakuje od tal do vse manjše višine. Ne samo, da je jojo počasnejši kot žoga; kar smo rekli, velja le, če roka, s katero držimo vrvico, miruje. Z gibanjem roke lahko dosežemo, da se jojo giblje zelo zapleteno. Jojo ni edina igrača, katere delovanje lahko pojasnimo s fiziko.

Znano nam je, da so se z njim ‘igrali’ vsaj že v stari Grčiji pred okoli dva tisoč leti. Poznali pa so ga tudi na Kitajskem. Od tam so ga v 18. stoletju zanesli najprej v Anglijo, nato v Francijo in Nemčijo. Tedanji jojo-ji iz stekla ali slonovine so bili namreč precej dragoceni.

Toda kakor koli obrnemo, je jo-jo v naši zavesti še vedno zgolj igrača! Vendar, ali se vam ne zdi čudno, da je predmet, katerega zgodovina sega celo na Kitajsko in to več kot 5000 let daleč nazaj, zgolj igrača. Kaj če se je primarna vloga tega predmeta povsem izgubila in je bila v svojem prvinskem svojstvu še znana v Grčiji, kjer so celo na amforah upodobljeni ljudje, kako se ‘igrajo’ z njim. Pa ne otroci, upodobljeni so odrasli ljudje.

Sama menim, da je bil jo-jo bolj didaktični pripomoček takratne znanosti, kot pa igrača. Samo gibanje jo-jo lahko predstavlja namreč vse, od popolnosti razumevanja principa »yin-yang«, kot odnosa med dobrim in zlim, do prehajanja energije v materijo in obratno, v poenostavljen prikaz odnosa med materijo in antimaterijo.

Kaže tudi na princip univerzalne neskončnosti, kot »mogočnega vesoljnega JO JO«! Le videti se mora vse to in ni nujno tudi razumeti!

vesoljni jojo

JO-JO in njegov smisel?